Instalacija ljubezni

Instalacija ljubezni. SLO, 2007, 98 min.
Režija: Maja Weiss. Igrata: Bernarda Oman, Igor Samobor.

Gledam nove domače filme in premišljujem, kako je naš film v krizi. Krizen je najbrž Filmski sklad, ki ga vodijo ljudje ali zdaj ena nezaželena oseba, to je Igor Prodnik, za katerega bi eni radi videli, da ga ne bi bilo nikoli na sceni, ker je ustvarjal slabo vzdušje in filmsko politiko. Filmi, ki vendarle kapljajo v kino, pa niso slabi. Če se spomnim samo zadnjih treh, Petelinjega zajtrka, kratkega Na sončni strani Alp in Instalacije ljubezni, sem vesel, da grem lahko v kino gledat take podobe v domačem jeziku.

Instalacija ljubezni je naslov, ki dobro povzame zgodbo, v kateri ne navijamo ne za herojko ne za prvo barabo; oba imata preveč slabih lastnosti. Junakinja gre proti 50-im in se še prepušča sanjarjenju o idealistični ljubezni in enačenju z zaljubljenostjo. Najbrž je morala kot študentka veliko menjati tipe, nakar je ujela sposobnega poslovneža, imela dva otroka in živela na veliki nogi, pri čemer ni hodila v službo. Zdaj je zdolgočasena, mož jo vara in rada bi si popestrila življenje. Igra jo Bernarda Oman, ki je ravno dovolj stara za vlogo. Če bi bila starejša, ne bi bilo dobro, ker bi bila prek meje mladostniške privlačnosti. Z mlajšo pa bi bil lik cenejši. Prav skrajna leta mladostniškega videza z zelo pozno najstniškostjo dajeta zgodbi ostrino. Naivnost junakinje izkoristi barabinski umetnik v postavitvi, tako da ji vodi življenje in jo snema na film. Dosti momentov je smešnih, a še vedno prepričljivih. Podobno je z igro, čeprav se zdi bolj gledališka in manj filmska od predstav v Petelinjem zajtrku. A izkušeni odrski igralci z Igorjem Samoborjem na čelu vendarle pašejo na platno - predvsem še Branko Jordan kot mlad umetniški zvezdnik (na sliki zgoraj) in Desa Muck kot režiserka. Sam izgled filma je zanimiv: scene pestre in šik, režija je morala biti suverena, montaža pa je posebna. Peter Braatz si je dal očitnega duška z raznimi prehodi med kadri in spreminjanjem posameznih posnetkov. In inovativnost je učinkovita, kot je lomljenje zakoncev, ko se prerekata pri obedu.

Povsem zabaven film pritegne na več nivojih. Ko pa ga je konec, pusti šibke občutke. Zgodba se zaključi brez razlage. Je pa sodobna. Najboljša instalacija naj bi vključevala ljudi. Tu jo sodelovanje družbe nadgradi v različico 2.0. Žal manipulacija s sočlovekom ne izzveni v nič poučnega. Manjka očiščevalni zaključek. Kot da bi scenaristu zmanjkala ideja za piko na i. Drugače je v Trumanovem šovu (The Truman Show, 1998), nadzorniškem filmu 1.0, v katerem se junak upre in verjamemo, da tudi spreobrne barabo.