Vladno zidarjenje

Predsednik vlade je pred časom odslovil tri ministre. Tudi ministra za promet Janeza Božiča. Razlogi niso bili jasni. Premier je govoril o tem, da so vsi ministri delali dobro. A v primeru ministra za promet je bilo po kuloarjih jasno, da ne odhaja zaradi nesreč (na gradbišču na obvoznici in na nezavarovanem železniškem prehodu) - glavni razlog naj bi bila njegova prevelika popustljivost gradbenemu lobiju. Predvsem je bil problem šentviški predor, katerega cena se je ves čas višala, odmikal pa se je tudi rok njegove izgradnje. Včeraj se je v Šentvidu končno premaknilo. Ampak drugače kot bi lahko pričakovali.

Novi minister Radovan Žerjav je takoj zamenjal prejšnje vodstvo Darsa. Tudi zato, ker naj bi bilo preveč povezano s SCT - centrom gradbeništva v Sloveniji, ki ga vodi, kot je danes moderno reči, tajkun Ivan Zidar. Čeprav prejšnji minister in prejšnji direktor Darsa SCT-ju nista hotela priznati vseh plačil, ki jih je Zidar zahteval za izgradnjo predora med Šentvidom in Kosezami - najdražjega slovenskega avtocestnega objekta. Potem je ob nedavnem glasovanju o zaupnici predsednik vlade napovedal boj proti tajkunom. Zdelo se je, da se bodo nasprotja med Darsom in Zidarjem še dodatno zaostrila.

Nato se je zgodila realnost. Včeraj je Dars za šentviški predor SCT-ju odobril plačila, ki mu jih prejšnja odstavljena cestna oblast ni hotela priznati. Podpisana je bila pogodba za dodatnih 24 milijonov evrov. Vrednost celotnega odseka tako sedaj znaša okoli 185 milijonov evrov. Tajkun je torej zmagal. Takole, skoraj mimogrede. In celotna zgodba o zamenjavi ministra, pa tudi napoved predsednika vlade o boju s tajkuni, je bila v hipu postavljena v povsem drugačno perspektivo. Zdaj se zdi vse jasno. Vlada se bo s tajkuni borila tako, da jim bo popuščala. Vsaj nekaterim.

Novi direktor Darsa Tomislav Nemec je svoje delo prevzel pred dobrima dvema tednoma. In potem je pohitel. Zelo pohitel. Predor je bil prioriteta. Dilema je bila enostavna. Ali popustiti Zidarju ali ne. In rešitev je bila prav tako enostavna. V Financah so zapisali, da naj bi novi direktor Darsa na štirih sestankih z Ivanom Zidarjem presedel najmanj šestnajst ur, medtem ko svojih strokovnih služb v pogajanja niti ni vključil. Iz tega je mogoče sklepati, da je Nemec pač mož s poslanstvom in da se drugače kot se je, pač ni mogel odločiti. Pogajanja bi lahko konec koncev zaključil že prej.

Tako ali tako je vseeno. Zidar je dosegel vse. Kakšen je bil torej sploh smisel pogajanj? Nikakršen - konec koncev zanje ni vedela niti javnost, da bi ji jih lahko predstavili kot naporne. Ob njihovem zaključku in podpisu nove pogodbe je tako videti, da je bila težava Janševe vlade že nekaj časa na strani bivšega ministra in ne na strani tako imenovanega avtocestnega lobija. Vlada ima jasno začrtan strateški načrt izgradnje avtocest. Gre za enega osrednjih ciljev, ki si jih je zastavila. Avtocestni križ mora biti zgrajen do konca njenega mandata. To je imperativ. Ne glede na vse.

Podvig bo vsekakor impresiven. S pomočjo kreditov in ob fascinantno povišani gospodarski rasti bo Slovenija dobila avtocestni križ kar nekaj let prej, kot je bilo načrtovano v času prejšnjih vlad. Le kdo bi temu nasprotoval? Potovanja bodo hitrejša. Gneče manjše. In morda bo na slovenskih cestah tudi manj mrtvih. Za takšne cilje je včasih potrebno tudi kaj žrtvovati. Denimo boj s kakšnim tajkunom. Ali nekaj deset ali morda nekaj sto dodatnih milijonov evrov. Ali nekaj desetink odstotka višjo inflacijo. V Sloveniji imajo ljudje avtomobile zelo radi in gotovo bodo znali spoštovati napore pri gradnji cest.

Šentviški predor naj bi bil odprt 30. junija 2008 - tako je bilo sporočeno po Zidarjevi zadnji zmagi. Z velikansko zamudo, a še vedno v pravem času. Razbremenil bo promet mimo Ljubljane že pred vrhuncem prihodnje turistične sezone. In avtocestni križ bo zgrajen pred prihodnjimi volitvami - morda bodo manjkali le še kakšni zanemarljivo kratki odseki. Če bo seveda Ivan Zidar tako hotel.

Jani Sever