Komentar - Igor

Razmere so res neznosne in skrb zbujajoče. Če na vsakem koraku iz smetnjakov molijo štruce kruha, in če minister za gospodarstvo ljudstvo opozarja, da bo moralo jesti tudi suh kruh, se odgovoren predsednik vlade nedvomno mora zamisliti. Nad tem, kam je pripeljal Slovenijo. Ampak gospoda premiera to pravzaprav niti ne skrbi; v službo ga vozijo z avtomobilom in tudi če bi uboge zavržene štruce kruha iz smetnjakov skakale kar same, jih niti videti ne bi mogel. Tudi zato ne, ker v obtolčenih smetarskih kantah ne cvetijo kot šmarnice za 1. maj, ampak so plod gospodove, očitno bolne, domišljije in klumpasto oglate retorike.
Kar je gospoda Janšo tako hudo razburilo in užalostilo, da bi kar odstopil, so bile pravzaprav nedeljske volitve za predsednika države. Katerih prve analize so bojda pokazale, da so rezultati slabi. In zakaj? Ne toliko zato, ker je zmagal dr. Danilo Türk, ampak zato ker je katastrofalno izgubil Lojze Peterle. Tisti kandidat, katerega ime je Janša na predčasnih volitvah obkrožil kar pred televizijskimi kamerami - da bodo ljudje ja vedeli, kako glasovati. Podalpski politični primitivizem, ki si ga ne bi privoščili niti v Belorusiji, primerjava s katero je gospodu predsedniku vlade tako ljuba. Kaj šele v EU, ki naj bi ji predsedoval z začetkom prihodnjega leta. Ampak, to razkazovanje politične samovšečnosti in diletantizma nekako ni delovalo: ljudi niso prepričale orglice, irhovice in turbo folk, kaj šele premierovo samoljubno motoviljenje pred kamerami. Zmagal je kandidat, ki je ohranil dostojanstvo in mirno kri tudi v trenutkih, ko ga je Janšev uradni bestijarij, v podobi zunanjega ministrstva, skušal neuspešno polivati z gnojnico. Spet nekaj, kar bi se verjetno lahko zgodilo samo še v Belorusiji. In to je bilo za napuh prvega ministra odločno preveč. Skujal se je. Tako kot otrok, ki se mu v peskovniku sfiži peščena potička. Lopatko vrže ob tla in se ne gre več. Za nekaj časa. Ja, razmere so res neznosne in skrb zbujajoče.

Igor Žagar