Porazi in ignoranca

Predsednik vlade bo šele danes komentiral rezultate predsedniških volitev. Kot zadnji. Vsi so že povedali svoje in njegove besede, ki bodo gotovo pomembne in zanimive, bodo samo še interpretacija interpretacij. Glavno sporočilo je tako ali tako že povedano s tem, da se mu svojega komentarja ni bilo vredno dati niti dan po volitvah. Kaj šele, da bi stisnil roko kandidatu, ki ga je sicer bolj neposredno kot on podprla njegova izvoljenka. Premier ima pač veliko dela. S Kitajske v Ormož in od tam v London in potem … Medtem ga v domovini ne čaka nič lepega. Porazu na predsedniških volitvah in referendumu bodo sledile najbrž precej masovne delavske demonstracije.

Predsednik vlade se do vsega tega obnaša, kot da ne bi bilo nič posebnega. Začelo se je z inflacijo, katere pomen vlada ves čas vztrajno minimizira. Celo evropsko opozorilo, da je slovenska inflacija hud problem, ki je prišlo tik pred predsedniškimi volitvami, je oblast enostavno spregledala. Mimogrede - predsednik vlade bi evropsko komisijo lahko obtožil, da se je s svojo zaskrbljenostjo zaradi inflacije vpletla v predsedniško kampanjo, da jo vodijo stare sile ali morda celo kakšni centri iz ozadja. No, z Evropsko unijo se tako seveda ne da igrati, a nič ne de, alternativni pristop je vedno pri roki. Tisto kar ti ni všeč lahko tudi preslišiš.

Zdi se, da se vlada pravzaprav vedno bolj pogosto zateka k ignoriranju problemov. Tudi neprijetni rezultat referenduma o lastninjenju Zavarovalnice Triglav je denimo komajda komentirala. Čeprav je vsem jasno, da bi se referendumu lahko povsem enostavno izognila, če bi popustila opoziciji in v zakonu ohranila varovalko proti odprodaji Kadovega deleža. Le zakaj tega ni storila, ko pa ves čas vsi predstavniki vlade ponavljajo, da zavarovalnice nikakor ne nameravajo prodati, da bi bila to neumnost, da se o tem sploh ne splača govoriti… Kakor koli, vlada referendumski poraz, ki napoveduje blokado privatizacij in je zato izjemno pomemben, pušča ob strani.

Celo s sindikati in njihovimi napovedanimi protesti, kljub temu, da ti niso samo ekonomska, temveč tudi ideološka kategorija, je podobno. Argumentov, ki bi jih vladna stran lahko uporabila ni ravno veliko, zato je tokrat precej bolj zadržana. Premier je celo že napovedal nekoliko mehkejše stališče do sindikalnih zahtev. Ob podpisanem socialnem sporazumu se tako ali tako težko postavi a priori proti njim. Najlažje bi bilo torej spet vse skupaj poskusiti ignorirati. Težava je seveda v tem, da imajo problemi, ki jih ne opaziš, neko nenavadno vztrajnost in se radi vračajo. Posebej kadar so vezani na neko interesno skupino, ki je tako dobro organizirana kot je pri nas delavstvo.

Predsednik vlade to dobro ve, saj je sam ta princip v politiki dovolj pogosto uspešno izkoristil. In tudi njegov borbeni karakter pravzaprav ne dopušča, da bi bil dolgo časa pasiven. Res je, da ga pri angažiranju na domačih frontah vedno bolj ovirajo mednarodne naloge, ki jih bo med predsedovanjem EU še precej več. A nekaj bo potrebno storiti. Stvari so resne. Novo izvoljeni predsednik republike Danilo Türk je napovedal, da se bo udeležil sindikalnih protestov. Populistična poteza, ki predsedniku vlade omogoča spopad s predsednikom republike še preden bo ta prevzel svojo funkcijo. A le kaj bi lahko s tem dosegel? Vladne težave so namreč povsem realne.

Se še spomnite kaj je premier obljubljal na začetku svojega mandata? Razcvet, zlato dobo, svetilnik sveta, evropske plače, nižje davke… In kaj se je zgodilo? Nižjih davkov nihče razen vlade in najbogatejšega sloja ne opazi, razcvet se dogaja predvsem v gradnji avtocest, ki je kreditirana iz tujine in ne v panogah z visoko dodano vrednostjo, zlato dobo v prvi vrsti čutijo tisti, ki so v dobrih odnosih z oblastjo, svetilnik sveta evropska unija opozarja, da je zaradi višine inflacije slab zgled in plače vsekakor niso evropske, niti nič ne kaže, da bi lahko v bližnji prihodnosti to postale. Ignoriranje vsega tega, je samo znak, da vlada svojih obljub enostavno ne zna izpolniti.

Jani Sever