Kaj je v ogledalu

Danilo Türk bo tretji predsednik republike Slovenije. Rezultat je dramatičen. Lojze Peterle pravi, da je bilo glasovanje blokovsko. Zmagala je protivladna opcija. Peterle je prepričan, da noben drug kandidat desnice ta trenutek ne bi mogel dobiti več glasov. Vsi ne delijo tega mnenja. Šolski minister in drugi človek SDS Milan Zver je dejal, da je poraz boleč, a hkrati zanikal, da bi šlo za poraz vlade ter dodal, da Peterletu ni uspelo predstaviti osamosvojitve kot vrednostnega središča slovenskega naroda in da so predsedniške volitve predvsem spopad osebnosti, da nimajo veliko skupnega s strankami.

Dejstvo je, da Peterle, kljub naporom, v prvem krogu ni segel čez “pomladne” okvire. In da mu obrat v kampanji pred drugim krogom, prav tako ni prinesel boljšega rezultata. Takšen je torej pač njegov doseg ter hkrati tudi doseg strank, ki so ga podpirale. A ker je, s svojo kandidaturo, podporo “pomladnega” bloka Peterle praktično izsilil, se seveda postavlja vprašanje ali bi bil kakšen drug kandidat desnice lahko bolj uspešen? Eden gotovo. Vendar ne gre za kakšnega zaslužnega “pomladnika”. Ime mu je Danilo Türk. In prav to, da Türk enostavno ni mogel postati “pomladni” kandidat, je razlog, zaradi katerega je bila “pomlad” tako radikalno poražena.

Situacija, v kateri bi bil Türk kandidat SDS se pred kakšnim letom sploh ni zdela nemogoča. Dokler ni spregovoril Peter Jambrek, ki je že takrat, ko je nasprotoval Türku, v kampanjo vpeljal osamosvojiteljske čase. Razlog za njegovo nasprotovanje Türku je nato postal osrednja tema tako imenovane negativne kampanje pred drugim krogom. “Pomlad” enostavno ni bila zrela za Türka. Namesto tega je postala najprej talka Peterleta in nato je na koncu Peterle postal njen talec, ko je po neugodnem rezultatu prvega kroga, pristal na njeno logiko, čeprav jo je pred tem vztrajno zavračal. Predsedniške volitve so bile zato vsekakor poraz “pomladi”.

Tudi če bi imel Zver prav glede Peterleta in osamosvojitvenih tem, je jasno, da te za odločitve na volitvah niso odločilne. Tako kot ni odločilna povojna zgodovina, kljub temu, da predsednik vlade morda še vedno misli drugače. In tako kot se bo prihodnje leto skorajda zagotovo izkazalo, da še tako uspešno predsedovanje EU ne zagotavlja volilnih glasov. Tisto, kar šteje je vsakdanja politika in s to v Sloveniji volivke in volivci nikakor niso zadovoljni. Glede tega ima Peterle gotovo prav. A zakaj potem temu primerno ni nastopal v predvolilni kampanji? Ker on pač misli, da vlada deluje dobro? Potem zmagati enostavno ni mogel.

Težava “pomladi” je, da ne razume, da je “pomladi” konec. Če ne prej, se je končala, ko je na oblast prišla sedanja vlada, ki bo, to je jasno od samega začetka, prva “pomladna” vlada, ki bo zaključila svoj mandat. S tem je vse postalo nekako normalno. “Pomladna” negativna kampanja tega ni znala upoštevati. Njeni strategi očitno še vedno predpostavljajo, da v slovenski politiki štejejo zasluge za zgodovino. Morda so prepričani, da lahko z obujanjem osamosvojiteljskih tem prekrijejo nezadovoljstvo, ki ga nad sedanjo vlado izraža vedno več ljudi. No, izkazalo se je, da so izrazito podcenili racionalnost in sposobnost državljank in državljanov misliti s svojo glavo.

Letošnje predsedniške volitve so kljub temu, da to praktično vsi komentatorji zanikajo, zato vendarle lakmus prihodnjih parlamentarnih volitev. Sporočilo je enostavno, “pomladni” pristop - od benevolence do domobranskega vprašanja, preko obujanja udbovskih zgodb, do izključevanja domnevnih “neosamosvojiteljev” - enostavno ne deluje. Treba se bo spomniti česa novega. Predvsem bi se morala zamisliti “pomladna vlada”, ki očitno vsak dan bolj izgublja svojo privlačnost. Če bi to razumela, bi bile za desnico letošnje predsedniške volitve lahko izjemno koristna učna ura.

Kako se bo “pomlad” zares odzvala bomo kmalu videli. Predsednik vlade bo volitve komentiral danes. Potem je na vrsti kongres SLS in izvolitev novega predsednika Ljudske stranke. Časa za spremembe je vsekakor dovolj. A seveda tudi za nove napake.

Jani Sever