Otroci iz taborišča

TVS je predvajala dokumentarec Otroci s Petrička. Ganljivo. Žalostno. Otroci pobitih po drugi svetovni vojni. Okoli sto otrok je živelo in še živi življenje travme. Starše je revolucija pobila in otroci so morali prevzemati imaginarno krivdo. TVS razkriva zgodovino. Najboljši slovenski film leta. Šokanten. Dokaz, da je obdobje po drugi svetovni vojni še vedno pogosto skrito. Da tudi tisti zgodovinarji, ki vedo kaj se je dogajalo, ne poznajo vsega. Da so se dogajale neverjetno strašne usode. In da kljub temu, da je že dolgo znano kaj vse sta prinesli druga svetovna vojna in revolucija, pričevanja ostajajo pretresljiva.

Zgodovina je v Sloveniji izjemno živa. In to je dobro. Nekateri bodo najbrž rekli, zakaj zadnje čase ni prav veliko dokumentarcev o trpljenju pod fašizmom in nacizmom. Ampak tudi to bo gotovo spet prišlo na vrsto. Več bo govorjenja o zgodovini, manj bo ostalo zamolčano. Generacije se menjavajo in vse pride na vrsto. Spet in spet. Vsakič malo drugače. Nihče ne more v isto reko stopiti dvakrat. Politika si lahko domišlja, da ji bo to uspelo, ampak ji vedno spodleti. V trpljenju nedolžnih ni etičnega dobička, na katerega morda računajo. Ne glede na to, kdaj se ga spominjamo.

Otroci, katerih starši so bili pobiti in zločin, ki je bil storjen tudi nad njimi je tik pred predsedniškimi volitvami odmeval povsem nepolitično. Tudi konec filma z besedami, da v Sloveniji za povojni veliki zločin nihče ni odgovarjal. Saj je jasno, da tudi nihče ne bo. Je pač nemogoče, čeprav ali rano zato, ker brezimnost zločincev krivdo deli na široko. Tako kot so v Nemčiji vsi bili krivi za vzpon nacizma. Tako je v Sloveniji kolektivna krivda zamolčevanja široko posejana med generacijami, ki so doživljale tisti čas. Nekaj s čimer je potrebno živeti. In pomaga samo, da se o travmatičnih izkušnjah govori.

Vsi otroci, ki so nastopili v dokumentarcu, se spominjajo neke ženske v črnem. Prototipa hudobne varuške. Nekakšna sadistična podoba, ki pa je v spominu prizadetih ostala ali postala vrhunsko stilizirana. Kot nekakšna skorajda privlačna figura. V zloščenih škornjih, v katerih si se lahko videl. V jahalnih hlačah. Visoka. Črnolasa. Mlada. In lepa. A z bičem v roki. In zlobo v sebi. Kljub tej zlobi se otrok, ki je zdaj že blizu osemdesetih, te ženske spominja z nekakšno presenetljivo naklonjenostjo. Sprašuje se, kej vse je doživela. Ali je tudi ona izgubila družino v vojni. Kaj jo je gnalo v ravnanja, ki so plašila sirote.

Takšna je zgodovina 20. stoletja - tudi v Sloveniji. V deželi množičnih, skritih grobišč, kjer žrtve povojne morije ležijo povsod. Od juga do severa, od vzhoda do zahoda. Od kraških jam, do protitankovskih jarkov. Je sploh kakšen kraj, kjer jih v bližini ne bi bilo? Številke so neizprosne. In z njimi se ni dobro igrati. Tisti, ki jih hočejo zviševati ali relativizirati so neverjetno naivni. Številke so šokantne. In nobeno opravičilo ne zaleže. Samo slaba vest. Strese, ko slišiš, premalo so jih pobili. In vendar je tudi to treba slišati. Da lahko razumemo.

Tudi to je del razumevanja. Tako kot tisti otrok, ki poskuša razumeti hudičevo varuško v črnem. Morda samo zato, ker je bila njihova varuška. In bo to ostala. V strahu in sovraštvu, z usmiljenjem in sočutjem. Usoda otrok sirot - žrtev zločina nad njimi in njihovimi starši je tudi zato morda najbolj strašljiva. Niso bili pobiti. So pa bili izbrisni. Odvzeta jim je bila identiteta. Nekako milostno so postali vojne sirote. Tako imenovani izbrisani. Država in revolucija sta jih samo, skorajda milostno, pustili preživeti.

Posthipijevske generacije s tem nimajo nič. Vendar je tudi za njih dobro, da razumejo dediščino in prizadetosti prednikov. Tudi motive krvnikov na vseh straneh. Kajti bili so na vseh straneh. Niso bili enaki. A bili so. Enaki v različnem. V obupnem poskušanju izbrisa drugih.

Jani Sever