Komentar - Stojan

Gasparijevi se po kampanji počutimo približno tako kot »vatreni« Hrvati po svetovnem prvenstvu v Parizu: tretje mesto je sicer zgodovinski rezultat, a še raje bi igrali v finalu z Brazilci (pardon, Argentinci) – in zmagali! Konec kampanje te odveže molčečnosti, ki ti jo prej zapoveduje korektnost. Zato namesto nepristranskega komentarja dovolite tri nekorektne opazke. Najlažje jih zgostim tako, da povem, katere tri reči so me te tri mesece najbolj zabolele.
1. Zabolelo me je, ko je strokovnjak za politični marketing rekel, da lahko o kandidatu najbolje sodiš takrat, ko mu utišaš glas. Če hočem nekomu dati glas, hočem slišati, kaj misli in govori, ne pa, kako vrti z rokami.
2. Zabolelo me je, ko je dnevnik.si pod finto bitke za pravico do obveščenosti kršil zakon in poslal v javnost dve informaciji, ki sta bili v direktnem nasprotju ne le z odločilnim soočenjem večer prej ampak tudi z rezulatom dva dni potem: da je Peterle povečal prednost in da se je Turk odlepil od Gasparija. Oboje preprosto ni bilo res!
3. Zabolelo me je, ko je javni zavod zadnje soočenje pred molkom naredil za družinski tabloid. Da v prihodnje ne bi bolelo, predlagam: da raje utišate glas med komentarji, ne pa med soočenji, da se mediji borijo za spremembe zakona pred kampanjo, ne pa med njo, da je finalno soočenje koprodukcija dveh informativnih programov dveh televizij, ne pa mešanja žanrov znotraj ene.

Stojan Pelko