Veliki nesporazum

Vladna koalicija je še zadnjič v sporu s predsednikom republike. Od petih predlaganih ustavnih sodnikov in sodnic, je bil v državnem zboru potrjen samo eden. Drnovšku spet ni uspelo. A zdi se, da gre za več kot le za Drnovška - spori se namreč koncentrirajo okoli kadrovskih rešitev, v katerih ima predsednik republike pomembna ustavna pooblastila. Predlaganje guvernerja Banke Slovenije in ustavnih sodnikov sta najbolj izpostavljeni predsednikovi dolžnosti, ki jih želi sedanja vladna koalicija omejiti na golo protokolarnost.

Nepotrditev prelaganih kandidatov ima svoje politično sporočilo. Vladna koalicija hoče svoje ustavno sodišče. Tako kot je hotela svojega guvernerja Banke Slovenije. Potrdila je samo Miroslava Mozetiča, nekdanjega poslanca SKD. Vsi ostali kandidati in kandidatke so bili zavrnjeni. Z nenavadnim argumentom, češ zakaj predsednik republike ni poiskal primernejših izven seznama prijavljenih. Naravnost neverjetno, glede na to, da je ista koalicija ob predlogih za guvernerja Banke Slovenije Drnovšku očitala prav nasprotno - zakaj išče kandidate tudi med neprijavljenimi na razpis.

Bizarno - ampak tudi zgovorno in nevarno. Pomembno je samo eno, da so kadri naši. Tako nedavna izkušnja z guvernerjem kot sedanja z ustavnimi sodniki pričata, da je to pravzaprav edini kriterij, ki zanima vlado. Janezu Drnovšku je v bitki za imenovanje guvernerja na koncu vendarle uspelo najti neodvisno osebo. Z jasnimi, desno-sredinskimi prepričanji, ki pa ne morejo prevladati nad strokovnostjo in osebno etiko. Kljub temu, da si je to gotovo želela. Svojo neodvisnost je namreč novi guverner kmalu dokazal s svojimi opozorili glede inflacije, ki vladi nikakor niso bila všeč.

In prav to je tisto kar šteje. Posebej pri tako pomembni inštituciji kot je ustavno sodišče. Miroslav Mozetič ali Ciril Ribičič nista že a priori problematična sodnika, čeprav jima to, da sta bila strankarska človeka gotovo ne olajšuje dela na ustavnem sodišču. Ampak oba gotovo znata razmišljati s svojo glavo. Kdo od njiju je rdeč ali črn enostavno ne bi smelo biti problem. Tako kot ne bi smelo biti sporno, da lahko predsednik vlade predlaga tudi ljudi, ki morda niso najbolj prepoznavni. Kar bi moralo politiko zanimati, je njihova strokovnost. Pomanjkanja te pa zavrnjenim kandidatkam in kandidatom ni nihče očital.

Ob kadrovskih ravnanjih vladne koalicije se zdi, da je osrednja ambicija slovenske vlade, da bi nadzirala vse, kar je nadzirati mogoče, če se le da in tudi če je še tako nespodobno. To je načelo, ki se ga trdno oklepa in drža, ki jo potrjuje tako rekoč neprestano. Prav na to je večkrat glasno opozarjal predsednik republike Janez Drnovšek, s katerim se je vlada v zadnjih letih pogosto spopadala. Vendar v teh spopadih ni šlo za antagonizem, ki bi ga gnalo nasprotje med konkretnimi osebnostmi. Kdo je premier in kdo predsednik vlade pravzaprav sploh ni pomembno.

Gre namreč za dolgoročno strategijo “pomladi”. Poteze njenih snovalcev namreč govorijo o želji, da bi v Sloveniji vlada dobila popolno in neomajno oblast. Državni svet bi morali tako ali tako ukiniti, ustavno sodišče bi moralo imeti prave barve, predsedniku republike pa bi ostala zgolj reprezentativna funkcija. Potem bi bilo potrebno samo še uvesti večinski volilni sistem, ki bi omogočil trdno večino zmagovalcem na parlamentarnih volitvah. Vprašanje, ki se ob tem postavlja je, ali ne razumejo, da bi lahko takšno - precej nedemokratično strukturo v svoj prid uporabil katerikoli zmagovalec.

No, to jim je gotovo povsem jasno. Torej mora biti razlog nekje drugje. Logika “pomladnih” očitno predpostavlja, da Slovenija še vedno potrebuje konzervativno “protikomunistično” revolucijo in da je mogoče tranzicijo dokončati, samo če bodo imeli vse vzvode oblasti vsaj nekaj časa trdno v rokah. Menda verjamejo, da potem pot nazaj ne bo več mogoča.

Jani Sever