Začetek zgodovine

Razveljavitev sodbe nekdanjemu ljubljanskemu škofu Gregoriju Rožmanu je velik dogodek. Ljubljanska nadškofija in z njo vsa rimskokatoliška cerkev je nanj upala več kot pol stoletja. Vrhovno sodišče je odločilo - med sojenjem, ki se je v Rožmanovi odsotnosti odvilo po drugi svetovni vojni, je prišlo do bistvenih kršitev kazenskega postopka. Stvar je sodno končana. Tožilstvo bi sicer lahko zahtevalo obnovitev postopka. A to je ob politični barvi te podveje oblasti najbrž nemogoče pričakovati. Bilo pa bi tudi precej nesmiselno.

Si predstavljate, da bi denimo prihodnje leto v Ljubljani začeli proces proti že davno pokojnemu Rožmanu? Bilo bi tragikomično. Zadnja odločitev vrhovnega sodišča povsem zadostuje. To da je bilo sojenje Rožmanu politično motivirano tako ali tako nikoli ni dvomil nihče. Zdaj je to tudi sodno dejstvo. Ostane torej samo še zgodovinopisje, ki je o Rožmanu povedalo že veliko in bo v prihodnosti o njem še govorilo. Tako pozitivno kot negativno. Gotovo je samo, da njegova zgodovinska vloga nikoli ne bo povsem enoznačna.

Celo rimskokatoliška cerkev ima z njegovo osebnostjo namreč težave. Ne gre toliko za njegovo delovanje med drugo svetovno vojno, čeprav je tudi to včasih zelo neprijetno. A za njegovo sodelovanje, oziroma prisotnost pri prisegi domobrancev, ima cerkev vsaj priročno in z njenega vidika utemeljeno razlago. Škof je pač moral biti ob svojih ovčicah. Argument o ovčicah s puškami je sicer nekoliko nenavaden, vendar je bil v cerkvi mnogokrat uporabljen. Škof enostavno mora ostati s svojimi verniki tudi v največjih težavah.

Precej bolj zoprn, od maševanja ob domobranski prisegi, je za rimskokatoliško cerkev na Slovenskem njegov umik maja na Koroško 1945 in potem naprej v ZDA, kjer je v Clevelandu leta 1959 umrl. Škof je bil eden tistih, ki niso bili vrnjeni v Jugoslavijo. Tudi sam se ni odločil, da bi se vrnil v domovino skupaj s tistimi, ki so jih potem mnoge, brez sojenja, množično pobili. Vedel je kaj se dogaja in vedel je, da ne njim, ne njemu ne bo lahko. Le zakaj se torej ni tudi takrat odločil, da ostane s svojimi ovčicami, ki so bile v tistem času že brez pušk in so bile mnoge med njimi resnično povsem nedolžne?

Kako preživeti takšno odgovornost? Je bil njegov izogib soočenju s komunističnim sodnim aparatom vendarle tudi znak kančka slabe vesti? Vojaško sodišče četrte armade, ga je jeseni 1946 obsodilo, da je “poslal v službo okupatorja protiljudski del slovenske duhovščine, mu dajal direktive in preko njega izvajal protinarodne načrte in akcije v korist okupatorja”. O procesu so izdali celo brošurico, v kateri je bilo sojenje dovolj natančno dokumentirano. Ljudje so lahko videli, da sojenje ni bilo korektno, hkrati pa so vedeli tudi, da je zbežal.

Vprašanje nadškofa Rožmana je bilo v Sloveniji dolgo pomembno politično vprašanje. To da je razsodba vrhovnega sodišča minila v znamenju povsem civiliziranih, celo precej obrobnih odzivov, je zato znak normalizacije. Posebej ker je bil boj za njegovo rehabilitacijo, ki seveda ne bo prišla z zadnjo razsodbo, zelo dolg. Kronologija poskusov razveljavitve obsodbe nadškofa Gregorija Rožmana je dovolj zgovorna sama po sebi in priča o velikanski politični motivaciji obeh strani v spopadu za sodno/zgodovinsko interpretacijo.

Nekdanji generalni državni tožilec Anton Drobnič je že leta 1995 vložil zahtevo za obnovo postopka, ki jo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo. Isto okrožno sodišče je takšno zahtevo zavrnilo še dvakrat - leta 1998 in 2003. Zoper zadnji sklep o zavrnitvi sta se decembra 2003 pritožila višja državna tožilka in obsojenčeva zagovornica, vendar je njuni pritožbi vrhovno sodišče aprila 2004 zavrnilo kot neutemeljeni. Leta 1998 je Drobnič vložil tudi zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar ta vrhovnemu sodišču ni bila nikoli predložena, ker jo je njegova naslednica Zdenka Cerar umaknila.

Na koncu je rimskokatoliški cerkvi in politični desnici vendarle uspelo. Kar je dobro. Izkazalo se je, da priznanje nezakonitega procesa ni nič strašnega. Nasprotno - je predpogoj, da v ospredje pride zgodovina. Ne samo tista, ki jo pišejo zmagovalci.

Jani Sever