Filmski nadrealizem

V Portorožu se je začel Slovenski filmski festival. Dogodek, ki nikoli ni bil nekaj velikega. Denimo primerljiv s kakšnim Sarajevskim filmskim festivalom. Selili so ga od Ljubljane do Celja in na koncu se je vrnil v Portorož. Na njem so se vedno zabavali predvsem filmski ustvarjalci. Manj publika, ki je običajno ni bilo na pretek. Ampak festival je vseeno bil in na njem so bili predstavljeni slovenski filmi prejšnjega leta. Včasih tudi zelo dobri. Vendar je bilo letos vzdušje na otvoritvi povsem drugačno.

Dvorana je bila na pol prazna. Celo prve vrste niso bile polne. Kljub temu, da je bila otvoritvena slovesnost pravi spektakel. Ne zaradi filma iz leta 2004, ki je festival odprl, temveč zaradi protesta, ki so ga proti ministru za kulturo in njegovi filmski politiki uprizorila Društvo slovenskih filmskih umetnikov in Gospodarsko interesno združenje slovenskih producentov. Protest ni bil samo institucionalen. Vlekel se je čez celoten otvoritveni program in dosegel vrhunec v nagovoru režiserja Petelinjega zajtrka Marka Naberšnika.

Naberšnik je z odra pravzaprav pozval ministra za kulturo naj odstavi direktorja filmskega sklada Igorja Prodnika in člana sveta sklada Staneta Malčiča. Funkcionarja, ki ju Simoniti očitno razume kot garancijo izvajanja vladne filmske politike. Kaj je bistvo te politike niti ni povsem jasno. Gotovo ne to, da v Sloveniji letos niso začeli snemati še nobenega filma. To za ministra, ki je ob začetku svojega mandata napovedoval prav razcvet filma, predstavlja pravo katastrofo. Če kakšna klapa ne bo padla prav kmalu, konec koncev na prihodnjem filmskem festivalu v Portorožu ne bo nobenega slovenskega filma in minister za kulturo potem na slovesnosti najbrž ne bo sedel v prvi vrsti.

Bi letos prišel, če bi vedel kaj ga čaka? Morda - minister Simoniti je dovolj samozavesten. Ampak zdi se, da ga je v Portorož pritegnilo predvsem to, da je novih slovenskih filmov letos na festivalu pravzaprav zelo veliko. Kar šest pravih celovečercev. Težava je seveda v tem, da niso od lani. In da na zalogi za naslednje leto ne ostaja nobeden. Tudi to so ministru, ki seveda glede tega ni neveden, dopovedovali filmarji na otvoritvi festivala.

No, kultur minister Simoniti filmarjev očitno noče slišati. Le zakaj? Edino, kar je lahko tako pomembno, da je pripravljen na spopad s tako rekoč vsemi, samo da bi obranil svoje kadre, sta denar ali ideologija. Ker o denarju nismo slišali veliko - oziroma ga Simoniti obljublja celo več kot prej, ostane samo ideologija. Sliši se popolnoma nenavadno. Strašljivo. Kot da izvira iz nekih daljnih časov prejšnjega stoletja.

Morda se motim. Ampak dogodek, ki se je zgodil pred Berlinskim festivalom, to situacijo najlepše ilustrira. Janez Burger je posnel film Na sončni strani Alp. Premiera bo danes v Portorožu. Vrteli so ga v Sarajevu, v Varšavi, vabljen je v Cottbus, na Dunaj … A v Sloveniji se je zaradi njega zgodil zaplet, ki šokira. Ko je Stane Malčič videl, da v filmu slovensko družino igrajo črni igralci je fotografijo iz filma vrgel ven iz promo materiala za Berlinski festival. Po intervenciji je bila vrnjena. Vsaj to. A precej bolj pomembno je, da so bila s tem pravzaprav razkrite ideološke intence vladne filmske politike.

Teh se minister očitno ni pripravljen odpovedati.

Jani Sever