Komentar Jurij

Putin je izviren. Zadnje, kar bi mu lahko pripisovali, bi bilo posnemanje svojega živahnega in neuravnoteženega predhodnika Jelcina. Le-ta je pripeljal v Kremelj prav njega, Putina, da bi ga razvil v resničnega naslednika. Vladimir Putin je pa pripeljal na mesto predsednika vlade nekoga, v katerem niti zdaleč ne vidi naslednika. Naslednika vidi Putin le v samemu sebi. Gre za igro, ki naj bi imela le en izid, in tega lahko slutimo že vnaprej. V sovjetskih časih, ki jih Putin ni pozabil, čeprav jih ne sprejema v celoti, se je o državnih spremembah zvedelo šele potem, ko je bilo že vse sklenjeno. Putin si je dovolil moderni popravek: svoje načrte on vnaprej razgrne pred ljudstvom. Ve se, da bo deloval po ustavi in čez nekaj mesecev nehal biti predsednik države, potem pa bi postal premier. In potem kaj? Pazljivo bo opazoval človeka, ki bi se morda poskušal utrditi kot šef države. Z mesta predsednika vlade pa bo on sam pripravljal tla za novi končni vzpon, ko mine nekaj ustavnega časa, ki ga mora spoštovati. Vprašanje je, ali Putin vse to nekako napoveduje res popolnoma prepričan, da mu bo uspelo, ali pa je v njegovih zadnjih potezah vendarle čutiti rahel strah, da se nekdo pač ne bo hotel umakniti in mu odpreti pot k povratku na najvišje mesto. Morebiti je zato pohitel z diskretnim odkrivanjem kart. V Rusiji še nikoli nihče ni bil popolnoma prepričan v svojo pot navzgor ali v svojo nepremagljivost.

Jurij Gustinčič