Sicko

Sicko. ZDA, 2007, 113 min.
Režija: Michael Moore. Igrajo: Michael Moore, zemljani.

Ob črnokomičnih informativnih dokumentarcih Michaela Moora se ponujata primerjavi s povsem drugačnimi filmi. Kakor za serijo Jamesa Bonda lahko za Moorove filme rečemo, da če ste videli enega, ste videli vse. In podobno kot po ogledu Transformerjev človeka filmi Roger in jaz, Bovling za Columbine, Fahrenheit 9/11 in zdaj Sicko duhovno potlačijo. A pustimo to primerjavo za zaključek.

S prvo mislimo samo na to, kako so filmi narejeni. Isti nastavek, epizode navadnih ljudi, naracija montaže TV-poročil in podobnega videa, vrsta parov utemeljevanja-zbijanja, kjer nekdo pojasni nekaj, nakar sledi posnetek, ki kaže nekaj drugega. Nezgrešljivi pečat. Vendar je zdaj vse bolje narejeno, kamere so bolje postavljene, zgodba bolje pripovedovana, Moora je manj v prvem planu, poslušamo predvsem druge, tudi ljudi iz proučevanega sistema, kar je posebej učinkovito. Moore tako nabere snov vedno drugje. V dokumentarcu Roger in jaz pokaže, kaj se je zgodilo z mestom Flint v državi Michigan, ko je General Motors preselil svoje tovarne v cenejšo Mehiko. Bovling za Columbine osvetli ob streljanju na ameriški šoli njihovo kulturo nošenja orožja, sicer zanemarjeno s strani mainstream medijev. V Fahrenheitu 9/11 hoče že z naslovom in zgodbo o newyorških dvojčkih ter skupnemu podjetju vplivnih Američanov in Savdijcev povedati, da se je 9. september 2001 vžgala svoboda. Moore je očitno vse bolj velikopotezen; začel v domačem kraju, šel na univerzo in nad državno navado, potem nad njihovega glavarja in zdaj nad krivce za stanje enega temeljev družbe - zdravstva v njihovi državi, pri čemer poudarja oskrbo, zavarovalnice, industrijo zdravil, in primerja s stanji v drugih državah.

Hitro primerjavo naredi celo s Slovenijo, ko preleti seznam Svetovne zdravstvene organizacije in najde Ameriko proti sredini in eno mesto nad nami. Nakar pokaže (le podnaslovljeni) izsek iz Naše male klinike, kjer pacientu režejo nogo in ga sprašujejo, če kaj boli, ta pa odvrne, da ne, da naj kar nadaljujejo. Z ničemer ni omenjeno, da gledamo skeč. Saj film ni o Sloveniji! Itak, Mooru v resnici tudi nič ne zamerimo. Ampak če je tako rabil ta odlomek, seveda pomislimo, da je podobno rabil še kakšnega. V njegove podrobnosti se skratka splača podvomiti, v splošni poduk pa ne, mu kar verjamemo. Bistveno je, da kaže v pravo smer in na prave probleme. Eni ga skušajo zatreti in iščejo dlake. V nepozabni sceni pelje skupino obolelih junakov 9. septembra na urejeno kliniko v vojaško bazo Guantanamo na Kubi, da bi bili deležni enake oskrbe kot zaprti državni sovražniki, ampak ker tam ne morejo pristati, se izkrcajo v Havani in preskusijo njihovo zdravstvo. Ameriška vlada je zagnala vik in krik, da to krši trgovinsko zaporo. Mogoče je bilo krivo to, da so kupili nekaj relativno poceni zdravil, mogoče to, da so pokazali Kubo v lepši luči kot domovino. Verjamemo, da Moore moli taco v smer resnice.

Ta ni rožnata. Zavarovalniška in farmacevtska podjetja so v zasebnih rokah, ki imajo veliko, si želijo več in nad vse rade postavijo profit. Raste jim nadzor nad politiko in družbeno ureditvijo. Mogoče kdo pomisli, saj to je Amerika, pri nas je svetleje, kakor pravi tudi Moore. Samo ni tako, očitno se le malokdo ne bo amerikaniziral. Prav ameriški način, kaj vse lahko družba naredi ljudem v stiski, da jim ne pomaga, ampak življenje še bolj zateži, nas navdaja s skrbmi. Podoben občutek puščajo pri dovzetnih gledalcih novi Transformerji. Eni ne morejo verjeti, se celo ne morejo družiti z drugimi, ki jih film zabava. Kakšen razkorak med vrednotami!