Bournov ultimat

The Bourne Ultimatum. ZDA, 2007, 111 min.
Režija: Paul Greengrass. Igra: Matt Damon.

V žanr akcijskega filma priteka soliden tok. Letos smo lahko videli kar nekaj naslovov, nobenemu pa ne moremo priznati, da nas bi dokončno potešil: Michael Bay nikakor ne, iz Transformerjev je naredil šmorn, namesto duhovitih postankov spravlja v zadrego, akcijo v nesmisel. Četrtemu Umiranju pokončno zamerimo pretirano mehčanje in beganje v nestvarno akcijo. Tarantino in Rodriguez sta seveda zabavna, kot je lahko zabaven celuloid, a akcijsko ju odnese v eksces. Filmske trilogije o Jasonu Bornu - posebnemu operativcu CIE, ki se upre svojim nadrejenim in gre z njimi na nož do konca - pa ne pesti nič od tega: je inteligenten, zabaven in vrhunsko odigran vohunski triler z elementi preganjanja in pretepanja. Morda najboljše, kar je kapnilo med akcionerje.

Zasluga gre najprej: avtorju knjižne predloge, Robertu Ludlumu, in režiserju zadnjih dveh delov, Paulu Greengrassu. Izpustili smo Matta Damona, ker si predstavljamo, da četudi je poba markanten, bi se enako režirani Tom Cruise ali Mel Gibson (v mlajših letih!) odrezal enakovredno. Greengrass je torej po uvodni Bournovi identiteti (2002) prevzel krmilo od manj domiselnega Douga Limana in dejansko prestopil fronto žanra intelektualne akcije. Dinamično posneta “iz roke” nas prevzame, kot da bi gledali skozi oči vpletenega, kako ga premetava sem in tja. Nova lokacija (skupno vsem so zgodovinski teroristični napadi) je predstavljena slično: s hitro pomanjšavo znanega objekta na obširno soseščino. Postanki razjasnjujejo Ludlumovo tvarino s premetenimi premisleki, ki so posneti podobno tresoče in od blizu, kot da bi like zasledovali in jim prisluškovali. Tako bi se hitro razkrinkalo neprepričljivo igro, ki pa je tu ni. Koga utegne takšna slika motiti in res se postavi vprašanje, ali bi bila mešana tehnika - s statičnim in oddaljenim snemanjem umirjenih scen - še učinkovitejša? A že to je resnično impresivno. Prijel vas bo krč, zvijali si boste život in grizli nohte, četudi niste nagnjeni k temu. Končno film, ki je komajda gledljiv zaradi razburljivosti.

Dober je predvsem zato, ker nas ne pelje žejnega čez vodo. Greengrass nas ne podcenjuje, v čemer je diametralen Bayu. Jason Bourne je že nadmočen, najboljši agent CIE; itak, da porazi sovrage. Ampak kljub temu ga razni detajli ohranjajo zanimivega: dioptrija, neprespanost in rahlo neobvladljiva čemernost ter jeza pa zmotljivost. Tako v eni sceni sledi agentu-lovcu na skuterju, pa ga slednji zapazi v ogledalu, nakar Bourna vrže na finto, zaradi česar umre pomembna oseba. Ob vsem je Greengrass zabavno aktualen. V sržu zgodbe - tajnemu programu za čistilne akcije - si mislimo neuradno raztegnitev ameriškega Patriotskega akta. CIA se ne more zediniti od znotraj, ukvarja se sama s sabo ipd.

Ali ne bi veljalo med množico raznih Podlih fantov ohraniti takšen filmski biser in ga obložiti še s kakšnim nadaljevanjem? No, Ludlumovih knjižnih predlog je tri in jih je torej konec. Po njegovi smrti pa je Eric Van Lustbader napisal že dve dostojni nadaljevanji. Tako da konkretno upanje ostaja. In z njim pot: Damon je dejal, da če se bo vrnil Greengrass, se bo verjetno tudi on. Sicer pa, lepo prosimo, izpulite kamere iz rok Michaela Baya in jih dajte Paulu Greengrassu. Pravzaprav naredite tako z vsemi režiserji akcijskih filmov, kar bi bilo za nas idealno.