SDS vs SD

Kako dramatično so se spremenila razmerja med dvema najmočnejšima slovenskima strankama v zadnjem letu. Socialdemokrati, ki so ves čas mandata Janševe vlade dolgo, celo kot opozicijsko najmočnejša stranka, vztrajali v partnerstvu za razvoj. In še vztrajajo. Vsaj formalno. Čeprav so od partnerstva ostale samo ruševine in stranki tako rekoč vsak dan druga drugi dokazujeta, da sta najostrejši tekmici in da med njima o medsebojnem razumevanju ni niti sledi več. Včeraj je bil žrtev tega odnosa Miran Potrč.

V državnem zboru že nekaj časa iščejo podpredsednika. To mesto po običajih in pravilnikih pripada najmočnejši opozicijski stranki. Odkar je razpadla LDS je to pač SD in podpredsednik bi moral biti iz njenih vrst. Ali podpredsednica. Pa ne gre. Najprej so v SD za to mesto predlagali Marka Pavliho in kasneje Darjo Lavtižar Bebler. Oba sta padla. Poslanke in poslanci vladne koalicije ju niso podprli z izgovorom, da sta prestopnika, da nista prava izvorna socialdemokrata, da sta bila izvoljena kot liberalca. To da ju je predlagala najmočnejša opozicijska stranka ni štelo. Običaji se pač spreminjajo. In socialdemokrati so popustili. Kot svojega tretjega kandidata so predlagali Mirana Potrča. Vsi ugovori pozicije glede Pavlihe in Beblerjeve so torej postali brezpredmetni in tudi drugih pravzaprav ni bilo slišati. A kljub temu Potrč ni bil izvoljen.

Partnerstvo, ki je sicer že dalj časa mrtvo v praksi, je doživelo še en udarec. Zoprn udarec. Zavrniti Potrča, ki je bil vedno iz ust vseh parlamentarcev opisovan kot korekten politik, je tudi za tiste, ki so njegovi ostri politični nasprotniki, skrajno neprijetno. Posebej če so to prisiljeni storiti brez argumentov. Nekako zahrbtno. Ampak v vojni se sredstva ne izbirajo in vedno bolj očitno je, da sta SDS in SD v vojni. Potrčevo neimenovanje za podpredsednika državnega zbora je bilo konec koncev samo ena od bitk. Takšna skorajda neopazna. Kajti medtem divjajo druge, ki so precej bolj odmevne.

Največja in najbolj krvava je seveda afera Sova. Poslanci SDS zanjo povsem neposredno obtožujejo SD. Šlo naj bi za zaroto, ki je bila zasnovana v samem vrhu socialdemokratske stranke. No - v vrhu minus Borut Pahor. Samo on je še vedno nekakšen napol vitez, ki mu vlada, kadar ji to ustreza, vendarle še vedno malce zaupa. Potem so tu še mnogi drugi spopadi. Na področju zdravstva je poslanec SD Milan Cvikl neizprosen kritik postopkov ob gradnji Pediatrične klinike v Ljubljani. Na področju visokega šolstva SD ostro nasprotuje novemu zakonu. Vojni zakoni so seveda več kot spopad - so hladna vojna, za katero ni jasno, kdaj se bo sploh lahko končala. In tu je še Hrvaška, oziroma sporazum med Janšo in Sanaderjem, ki je, zaradi stališča SLS, katerega usoda je pravzaprav popolnoma odvisna od presoje in volje SD.

Težava strategije popolne konfrontacije je SDS seveda poznana. Še bolj jo razumejo v SD. Ampak okoliščine so pač takšne. SDS se z vsemi močmi bori za ponovitev mandata, medtem ko so v SD mnogi prepričani, da jim oblast po naslednjih volitvah tako rekoč ne more več uiti, da so zanjo praktično predestinirani. Skorajda stvar usode. Vednar vojna dveh nasprotnikov, ki sedita v nekakšnem partnerstvu ne more biti ravno koristna za nikogar. Ne za SDS in ne za SD. V vojni so žrtve vedno na obeh straneh.

Zdi se, da to najbolje ve Borut Pahor, ki že dolgo napoveduje, da bo v primeru prevzema oblasti, največja sprememba prav nekakšna nova sproščenost. Pahor obljublja politiko sprave. Ne politiko vojne. Obljublja mir in ne vojne. Odgovor vladne strani bi moral biti jasen in je pričakovan. Vojno je začela SD in ne vlada. Kako torej od SD pričakovati, da bo, ko bo na oblasti, ravnala drugače. Težava je, da je takšen odgovor praktično nemogoč, če odgovarjajo Borutu Pahorju. Tako njegove besede kot ravnanja so bila namreč vedno miroljubna, česar za Janeza Janšo ne bi mogli trditi.

Strategija SDS, ki je v spopadu s SD odločilna, je torej povzeta v vprašanju, kako ločiti SD od Boruta Pahorja. SDS se glede tega ves čas odkrito in intenzivno trudi. Ob tem občasno doseže tudi kakšen uspeh. Denimo ob zapletanjih Antona Ropa. A za to, da bi bila takšna strategija tudi zares učinkovita, bi morali vsaj občasno pozabiti na to, da si želijo nasprotnika povsem poraziti. Kot v primeru Mirana Potrča.

Jani Sever