SLS v opoziciji

Bližajo se volitve. Ne predsedniške - te niti niso tako zelo pomembne, vsaj za stranke ne. Bližajo se tudi parlamentarne volitve. O tem ni potrebno ugibati. Dovolj je pogledati, kako se obnaša Slovenska ljudska stranka. SLS ima s sodelovanjem v vladah veliko izkušenj in veliko izkušenj ima tudi z opozicijsko držo znotraj vlade. Ta se jim sicer nikoli ni pretirano obrestovala, a kot kaže, ne morejo iz svoje kože. Naj stane kar hoče. Slovenska ljudska stranka pač misli, da razume, kaj si želi slovensko ljudstvo. Tudi če ljudstvo tega ne razume.

Na taboru SLS smo tako lahko poslušali politične poudarke, ki so bili zelo nevladni. SLS nasprotuje glavnim vladnim projektom. Bolj natančno - nasprotuje liberalnim potezam sedanje konzervativne vlade. Nasprotuje najpomembnejšemu mednarodnemu projektu (to ni predsedovanje EU) - dogovoru med Janšo in Sanaderjem. Nasprotuje privatizaciji, oziroma prodaji državnega premoženja tujcem, kot se temu bolj “po domače” reče. In nasprotujejo graditvi igralniško-zabaviščnega centra na Goriškem. Nasprotujejo torej trem “zgodovinskim” projektom Janševe vlade.

Posebej nerodno je, ker gre za projekte, za katerimi stoji sam predsednik vlade. Za projekte, za katere je, kot se zdi, pripravljen zastaviti celo svoje ime. Konec koncev je od tega ali jih bo vlada začela izvajati ali vsaj omogočila njihovo realizacijo v prihodnosti, odvisna njegova kredibilnost. Gre za to, ali je predsednik vlade, ko je napovedoval velike liberalne spremembe, vsaj glede nekaterih priložnosti, mislil resno. Gre za to, ali bo vlada na koncu mandata, po inventuri njenega dela, videti povsem republikansko konzervativna ali bo za sabo pustila tudi kakšno sled liberalne politike.

Igralniško-zabaviščni center na Goriškem, ki naj bi ga Hit zgradil z ameriškim partnerjem, se zdi razvojni projekt, za katerim premier stoji tako rekoč neomajno. HIT je zaradi tega dobil posebno članico uprave. Janša negoduje nad nespretnostjo Hitovega vodstva zaradi premalo zavzete propagande. Celo finančni minister, ki projektu intimno (tako kot njegova stranka NSi) ostro nasprotuje, se je moral pokoriti volji predsednika vlade. Ta se je za projekt, ki spominja na gradnjo enega izmed temeljev “svetilnika pod Triglavom”, pripravljen osebno izpostaviti in je to tudi že storil.

Še bolj je to očitno pri poskusu določitve meje med Slovenijo in Hrvaško. Janša in Sanader sta sklenila nekakšen kompromis, ki ga mnogi v Sloveniji razumejo kot popuščanje Hrvaški. Vendar se zdi, da to sploh ni najbolj razširjen sentiment. Mnogi bi bili namreč zelo zadovoljni, če bi se obmejni spor končal. Zelo zadovoljni. Posebej tisti, ki živijo ob meji in niso Joško Joras. Vsekakor gre za morda najbolj pomemben zgodovinski projekt Janeza Janše, ki že nosi njegovo ime. In nasprotovanje tej “njegovi” rešitvi je za razmerja v vladni koaliciji lahko samo skrajno neprijetno.

In na koncu je tu privatizacija podjetij, ki so v državni lasti in kamor je vlada nastavila svoje - premierove kadre. Z namenom, da bo nadzorovala njihovo privatizacijo. Potem so tu še dogovori z mednarodnimi partnerji, ki jih prav tako vodi osebno predsednik vlade, Denimo z Angelo Merkel. Pa tudi na notranjepolitičnem prizorišču bi bilo opustiti privatizacijo zelo zoprno. Odprodaja državnega premoženja je bila namreč ena glavnih predvolilnih obljub Janeza Janše in njegove stranke. Predstavljalo je tisti del programa, zaradi katerega je SDS prepričala precejšen del liberalnega volilnega telesa.

Najnovejše zaostrovanje SLS glede teh vprašanj ni presenetljivo. Ne le zaradi bližajočih se parlamentarnih volitev. Tudi zaradi bližajočih se volitev v Ljudski stranki. Ljudskost, ki se zrcali v vseh temah, ob katerih SLS nasprotuje vladi, je zelo prepoznavno “Podobnikova”. Brata sta jih že večkrat preizkusila. V vseh mogočih vladah. In tudi s pomočjo takšne politike sta se obdržala na vrhu stranke. Ali lahko torej Podobniku uspe še enkrat? Morda. Veliko je gotovo odvisno tudi od njegovega protikandidata Bojana Šrota in od tega, kakšno strategijo bo izbral. Vsekakor mu ne bo lahko.

Zdi se da Podobniki poznajo “dušo” SLS. Ob poslušanju Bojana Šrota je jasno, da tudi on ne more zagovarjati zelo drugačnih stališč, če želi biti izvoljen na čelo stranke. A hkrati je jasno, da Podobnikova strategija SLS ni prinesla kakšne posebne slave in visokega volilnega rezultata. Nasprotno, videti je, da prav takšna politika SLS zamejuje na območju obrobnih strank, ki sicer lahko računajo na članstvo v skoraj vsaki vladi, a to je tudi vse. Za kaj več je pač potrebna manj “Jelinčičevsko” obarvana politika. V naslednjih mesecih se bo pokazalo ali jo je SLS tudi sposobna oblikovati.

Paradoksalno ob tem je, da je lahko predsednik vlade s sedanjo politiko SLS pravzaprav zadovoljen. Kljub temu, da ogroža osrednje vladne projekte - kar je s trdo premierovo roko konec koncev mogoče nadzorovati - namreč onemogoča prodor SLS, ki bi lahko resno zamajal dominacijo SDS na desnici.

Jani Sever