Sodstvo na preizkušnji

Predsednik slovenske vlade se je odločil, da bo vložil civilno tožbo proti Antonu Ropu. Zadeva je znana. Janša je tožbo napovedal že konec junija in s tem zapečatil zadevo. Njegov umik poslej skoraj ni bil več mogoč. Ampak odločitev, da drži besedo in toži nekdanjega predsednika vlade, je prav tako neprijetna. Politika se v Sloveniji seli na sodišče. Sodniki so tega vsekakor lahko veseli, čeprav tistih, ki se bodo na različnih sodnih nivojih spopadli z zadevo, nikakor ne čaka lahko delo.

Sodna veja oblasti se zdi edini pravi zmagovalec v zadevi, ki bo sodišča zaposlovala naslednjih nekaj let. Razsojala bo namreč o tem, kdo izmed dveh predsednikov vlad ima prav in se s tem jasno dvignila nad izvršno vejo oblasti, ki je vedno imela in še vedno ima ambicije, da si sodstvo v čim večji meri podredi. Vse je seveda odvisno od sodnic in sodnikov. A priložnost je vsekakor velika in škoda bi bilo, če je sodstvo ne bi dobro izkoristilo.

Tožeča stranka, se pravi predsednik slovenske vlade je na sodišče že izvršil prvi pritisk. Prosil je za prednostno obravnavo primera. To je sicer povsem legitimno, vendar hkrati tudi nekoliko zoprno. Akcija “Lukenda”, ki jo je pred časom sprožil pravosodni minister, pač še ni dala pravih rezultatov, saj konec koncev še ne traja dovolj dolgo, Slovenija pa je še vedno dežela izjemno velikih sodnih zaostankov. Vsekakor prevelikih.

Prvi človek vlade, ki je - Kljub “Lukendi” in nezavidljivi dediščini - za zaostanke objektivno odgovorna, zdaj zase zahteva pravzaprav privilegij hitrega sojenja. Sliši se precej neprijetno. Kajti malo drugače je, če za prednostno obravnavo prosi anonimni državljan, ali pa se za takšno prošnjo odloči predsednik vlade. Ni namreč malo ljudi, ki prošnje premiera hitro lahko razumejo kot zahtevo. Tudi med sodniki je gotovo vsaj nekaj takšnih.

To - kako bo sodišče reagiralo na premierovo prošnjo za prednostno obravnavo - bo tako mogoče razumeti že kot prvi znak samostojnosti tretje veje oblasti. Čeprav je res, da obstajajo za to, da se primer, ki menda bremeni nič manj kot mednarodne odnose med Hrvaško in Slovenijo, uvrsti med prednostne obravnave, povsem tehtni argumenti. A po drugi strani, ali tehtnih razlogov za takšno obravnavo ne bi mogli najti pri precejšnjem številu tožb?

Zakaj bi bil primer predsednika vlade denimo pomembnejši od primerov javnih obtožb o pedofiliji? Ali morda od kakšnega primera sorodnega “Lukendi”, katerega nerazsodba lahko eksistenčno ogroža tožnika. Odgovor, da gre v tem primeru za državo je pomanjkljiv, Antona Ropa namreč pravzaprav ne toži predsednik vlade, temveč državljan Ivan Janša. Je njegova čast res kaj bolj pomembna od časti kateregakoli drugega človeka? Gotovo ne. In sodniki oziroma sodnice to zelo dobro vedo.

Odločitev sodišča o prednostni obravnavi kljub temu ne bo nenavadna in ne bo pomenila nikakršne tragedije, če bo do nje prišlo. Nasprotno, najbrž je bolj ali manj pričakovana, saj gre v resnici za pomemben primer. Poleg tega pa je jasno, da ne bo končan na prvi stopnji, ampak da se bo vlekel - morda vse do vrha sodne piramide. Do tam pa je še veliko stopnic in tudi ob prednostni obravnavi bo trajalo kar precej časa, preden jih bosta Rop in Janša skupaj prehodila.

Kaj bodo takrat njune politične funkcije ni mogoče napovedovati. Medtem ko je povsem jasno, da bo sodstvo tudi takrat še vedno ena od neodvisnih vej oblasti. Ne glede na to, da bodo gotovo vedno obstajali politiki, ki jim bo to šlo strašno na živce. Med njimi bo ob koncu sojenja v zadevi Janša vs. Rop zagotovo vsaj en od njiju.

Jani Sever