Dediči komunizma

“Dejstvo, da je Komunistična partija, kot ena od organizatoric odpora, zlorabila partizanstvo za lastno osvojitev oblasti in da je s partizanstvom legitimirala nedemokratični politični sistem, je treba priznati.” To so besede, ki jih je konec julija izrekel predsedniški kandidat Danilo Türk v Rodiku. Tja je Türk prišel v družbi Milana Kučana in Janeza Stanovnika. Videti je bilo, kot da gre za podporo kandidatu, čeprav ta ni bila izrečena. Mesec dni kasneje mu je zaradi njih svojo podporo odrekel predsednik borcev Janez Stanovnik.

Stanovnik pravi, da se je odločil takoj po tem, ko je slišal Türkove besede. Da se je potem iz Rodika ločeno odpeljal v Artviže, kjer je bil govornik on. In da je Türku takoj povedal, da bi omenjeni del svojega govora lahko izpustil. Danes je Stanovnik še ostrejši. Türk naj bi po njegovem mnenju s svojimi besedami potvarjal zgodovino. Takšne besede naj bi bile lastne domobrancem in ne tistim, ki se smatrajo za naslednike Komunistične stranke Slovenije. Hudo! Kdo že naj bi bil naslednik Komunistične stranke Slovenije? Danilo Türk?

Ali so Türkove besede res tako grozne? Le zakaj? Ali ni povedal resnice? Ne le domobranske. Tudi partizanska ni nič drugačna. Brez Komunistične partije morda partizanstva ne bi bilo. A to ne spremeni dejstva, da Türk ni povedal ničesar, kar ne bi držalo. Morda je svoje besede izrekel na neprimernem kraju. Čeprav to pravzaprav ni nič novega. Podobne smo že slišali tudi iz ust Boruta Pahorja ob priložnostih, ki so bile prav tako povezane s praznovanji podobnih tragično slavnih dogodkov iz druge svetovne vojne.

Pa še nekaj je: “Upor proti komunizmu ne opravičuje prisege okupatorju.” Tudi to je povedal Danilo Türk v Rodiku. In govoril je tudi o povojnih pobojih. Neprijetno za nekatere. In najbrž tudi ne povsem potrebno ob slovesnosti, ki je bila posvečena zločinom okupatorja v Artvižah in Rodiku. Türk je vsekakor šel daleč. Najbrž dlje, kot bi si denimo, privoščil Borut Pahor. A vseeno. Stanovnikova reakcija je videti pretirana. Izjemno čustvena in ne ravno fer. Borcev je v Sloveniji še vedno precej, menda preko 50,000 in Stanovnikova reakcija predstavlja resen poseg v predvolilno kampanjo predsedniških volitev.

Stanovnikova reakcija je pravzaprav tako nenavadna, da so se takoj pojavila ugibanja o tem, zakaj je do nje sploh prišlo. Le redki namreč v Türkovih besedah vidijo takšno blasfemijo proti sveti dediščini partizanskega boja, ki je Türk konec koncev niti ne zanika. V Delu so se tako pojavila razna bolj ali manj neverjetna ugibanja o motivih za Stanovnikovo odločitev - od preveč zadržane podpore nekdanjega generalnega sekretarja OZN Kofija Anana, ki naj bi bil pri srcu predsedniku Zveze borcev, do prijateljevanja Stanovnika z Gasparijevo mamo.

Janez Stanovnik namreč ni le odrekel svoje podpore Danilu Türku v predsedniški tekmi, ampak je odločno podprl Mitjo Gasparija. Komu je s tem pomagal ali škodoval, lahko samo ugibamo. A zdi se, da je s svojo reakcijo v zadrego spravil vso tako imenovano levo stran političnega spektra. Türk lahko pravzaprav samo ponovi svoje besede. Lahko jih obrača, vendar bo na koncu moral povedati to, kar je že povedal. Situacija je nerodna tudi za Gasparija. Kaj naj reče? Da je naslednik Komunistične stranke Slovenije? Česa takšnega iz njegovih ust gotovo ne bomo slišali.

Ob Stanovnikovem napadu na Danila Türka, ki je prva resna afera predsedniške kampanje, se zastavlja nekaj zanimivih vprašanj. Kdo so torej slovenski komunisti in kaj jih definira? Ali je to zanikanje tega, da je Komunistična partija zlorabila partizanstvo in nelagodje ob obžalovanju množičnih povojnih pobojev? Je to tisto, kar edino označuje slovenske komuniste? In če je - ali obstajajo slovenski komunisti, ki bi bili mlajši od osemdeset let?

Reakcija volilnega telesa na Stanovnikovo intervenco bo ponudila vsaj delni odgovor na ta vprašanja.

Jani Sever