Komentar - Mojca

Če bi sledili teoretikom zarot, bi jim z lahkoto pokimali, da se vsa poletna srečanja dveh premierov res zdijo kot nadaljevanje tistega, kar naj bi Janez Janša in Ivo Sanader počela že leta 2004. In o čemer je namigoval Anton Rop. Torej da naj bi se pred slovenskimi parlamentarnimi volitvami dogovarjala o incidentih v Piranskem zalivu.
Skratka, leta 2007, nekaj mesecev pred hrvaškimi volitvami, naj bi Janša Sanaderju vračal uslugo iz leta 2004, da bi bil morda slednji malo manj poražen, kot se naj bi se mu obetalo?
Nekaj je jasno. Veliki zmagovalec Bleda je Sanader. Janša slavi pirovo zmago. Kakorkoli obračamo, je Slovenija tista, ki je klecnila.
Prvo dejstvo, ki govori temu v prid, je doslej nenehno izogibanje uradne slovenske politike jasnemu odgovoru, ali si sploh želi arbitraže ali ne. Rupel in razni mali rupli so vseskozi trdili, češ, da se arbitraže ne bojimo, a najprej poskusimo poiskati bilateralno rešitev, ki je nekako bolj častna. Ob tem so Hrvaški neprikrito žugali z Evropsko unijo, ki naj bi ji zaloputnila vrata, če se ne bo pogodila s Slovenci.
Da je Slovenija klecnila, priča slab okus, ki ostaja po Janševih hitropoteznih akcijah na teniških in nogometnih stadionih. Slovenska pobuda z Badinterjem je končala tako rekoč v smeteh. Hrvati so namesto Badinterja predlagali pomorsko sodišče v Hamburgu, nato kot domnevni kompromis pristali Haag. To sicer ni arbitraža, a posredovanje tretje strani pri sporu s Slovenijo je stalnica hrvaške zunanje politike.
Če k temu dodamo, da je Sanader dan po Bledu v dobre pol ure uspel znova poenotiti hrvaške politične opcije, na našega Janeza pa so se vsuli koši poltičnih groženj z izrednimi sejami državnega zbora in nepristajanjem na vrhunski dosežek premierov, je rezultat znan…
Janša, ki mu vse bolj in bolj drsi na domačem politično-gospodarskem ledu, bi nujno potreboval politični presežek. Zgodovinska rešitev problema s Hrvaško bi mu leto pred volitvami in nekaj mesecev pred predsedovanjem Evropske unije, več kot koristila.
Morda je Janša pred Sanaderjem zato pokleknil tako globoko. Pregloboko.

Mojca Š. Pašek