Komentar - Ana

Skupaj s poletjem se izteka tudi obdobje poletnih festivalov. Ti so se v zadnjih letih razrasli in zavzeli vse kotičke ter zapolnili vse pore te naše ljube dežele. Govorim o festivalih na prostem, tistih, ki navadno nimajo drugih ambicij, kot poživiti kraj in prebivalcem ob poletnih večerih ponuditi nekaj brezplačne zabave. Narediti festival dandanes v resnici ni tako težko. Od lokalnih skupnosti se kar nekako pričakuje, da bodo poskrbele zanje, tako organizacijsko, kot tudi finančno. Če doma nimajo nikogar, ki bi vedel, kako, je na trgu nekaj ponudnikov, ki pridejo in za primerno plačilo s seboj prinesejo vse od ekipe in odrov do izvajalcev.
Diktatura logike sam-da-dogaja je premočna, da bi si lahko mesteca in vasi zaradi pomanjkanja lokalnih organizacijskih ekip privoščili poletni mir. Kar je težko, je festival osmisliti, preseči stopnjo, na kateri so gostujoče skupine zgolj plačani izvajalci za publiko, ki jih pride poslušat, če ravno nima boljšega dela. In tu se pojavi težava. Predvsem v manjših krajih takšni festivali prebivalcem zapolnjujejo poletje ne glede na to, kaj ponujajo. V času, ko poteka, je festival osrednja gravitacijska točka kraja; vsaj takrat, če sicer ne, so vsi po malem lokal patrioti in vsi se v svojem kraju počutijo dobro. S tega stališča so poletni festivali bolj kot del turistične ponudbe pomembni kot graditelji notranje identitete kraja in njegovih prebivalcev. Samo, če so organsko prepleteni z okoljem in če znajo v svoje aktivnosti in program vklučiti tudi lokalne heroje vseh sort, imajo takšni festivali sploh smisel. Mišljenje, da je vsako dogajanje dobro zgolj zato, ker je, je zgrešeno, in če festivali ne vejo, zakaj in za koga obstajajo, lahko zložijo svoje odre in grejo donet kam drugam.

Sicer pa – živeli festivali!

Ana Duša