Eksplozija besed

   Ali ni bolje zapisati kakšno tujko manj kot več?

Video je rezan prerano, da bi pokazal, kako Veliki slovar tujk ne pomaga fantu pri pojasnjevanju prebranega. Ampak to je najbrž njegov problem in zgodba ne gre o njem. Ne gre niti o nasledniku Slovarja tujk iz leta 1968, čeprav si jo s svojimi številnimi pomanjkljivostmi ter bizarnostmi zasluži (in saj jo je dobil s temeljito ter tehtno kritiko Simona Lenarčiča “Tuj Veliki slovar tujk” v Sodobnosti 11/2004), pri čemer neskončno preseneča, da je bil ST’68 delo enega človeka, VST pa je izdelek dobrih 50-ih (brez enega korektorja?). Marveč je to matematična pravljica o tem, kako nam začne besedni zaklad v drugem letu starosti strmo naraščati.

Otrok, ki se razvija v ugodnih razmerah, lahko ob koncu prvega leta smiselno izgovori ene pet besed. Kmalu se uči po eno, dve novi na teden, nakar okoli poldrugega leta “besedno izbruhne”: in se jih vsak dan nauči po nekaj ter do 20. leta 60 tistoč, kot povzema graf levo. Zakaj pride do tega pospeška, ne ve nihče prav dobro. Otroški psihologi so razvili razne teorije; Bob McMurray je nedavno s svojo matematično žilico predstavil eno v prvi avgustovski številki revije Science. Njegov enostaven model predpostavi dvoje: prvič, da se človek uči besede vzporedno oziroma da je učenju vseh podvržen ves čas; in drugič, da so besede različno zahtevno usvojljive: npr. “mama” in “dedi” lahko, “opica” in “veščina” težje; srednje težkih je največ, manj je lahkih in težkih; statistiko lahko predstavi normalna porazdelitev. Potem poteka učenje podobno kot v spodnji risanki levo, kjer začne človek naenkrat usvajati 33 besed, ene usvoji prej, večino nekaj časa pozneje, naposled še ostale, najtežje. V grafu desno se s časom veča skupno število usvojenih, ki začne po sedmem časovnem koraku strmo naraščati.

Spodaj je graf usvajanja 50 tisoč besed. Model je seveda zelo grob, vendar dá stvarnejše izpopolnjen podobne rezultate. Ideja je sveža, druge teorije predpostavljajo, da doživi otrok pred besedno eksplozijo konkretno kognitivno spremembo. Pričujoči model pa prikaže naglo spremembo kot stranski učinek učne dejavnosti, ki poteka enako vse življenje.

Zakaj rast naposled zavre? Nabor besed je končen. Ali je v resnici drugače? Sicer se mora krivulja vsakega človeka naravno končati. Še enkrat poglejmo zadnji graf, v zaviranju v “starosti” opazimo zrcalno sliko pospeševanja v “otroštvu” in zapišimo Goethejevo hudomušnico, “češ saj nas ne napravi otročjih starost, le to spoznamo, da smo otroci ostali.”