Moški našega časa

Bila sem na enem takem sproščenem žuru, ki se zavleče pozno v noč in borovničke iz stekleničke lepo namažejo jezik, da se govori in celo molči brez muke. Nekdo je osvajal prijateljico, njegov kolega pa je nekako na pol avtopilotsko začel osvajat še mene. Flirt je včasih nalezljiv. Pa še tema se je spustila na klopce in sveče so vzplamenele pod zvezdami in na sploh, na kaj drugega lahko še misli ob vsem tem ženska kot na fuk, je bilo slišati med njegovimi vrsticami.

»No,« sem ga pogledala v motne oči, »star si okrog trideset let, leto manj, dve leti več. Najbrž še študiraš ob delu, pišeš diplomo ali delaš zadnje izpite. Živiš pri starših. Ob tem A. zameriš svoji mami, ker te ni imela dovolj rada, ali B. zameriš očetu, ker vaju je zapustil, in C. zameriš bivši punci, ker te je čisto zares zjebala, ker si si življenje predstavljal malo drugače. Sicer pa ti ni hudega v življenju, a tudi preveč dobro se ti ne godi.« Nekaj je zamomljal pod nos, bliskovito (za človeka, ki je toliko spil) vstal in odšepal stran. »Preveč si mu naložila na mansardo,« je zahihitala kolegica.

Ni minilo pet minut, ko se je g. »Mansarda« vrnil. »Kako si vedela? Tako si to …« se je zazrl vame. Nekdo je že scal v grmovju, ne da bi se to trudil skriti. Zabava se je nagnila v tisto dimenzijo, ki se je dobršen del udeležencev zjutraj ne bo spomnil, zato sva s kolegico hihitajoč se popokali domov, še preden sem Mansardi naložila novo dozo pametovanja.

Zjutraj se je zmačkan Mansarda prikazal v najbližjem lokalu z vprašanjem od sinoči: »Kako?« Trezen je bil videti za par centimetrov višji … proporcionalno oblikovan … vreden poželenja. V zaprašenem prtljažniku njegovega renaulta, natrpanega s športno opremo, je verjetno že dolga leta ležala filozofska knjiga z dolgim imenom in težko berljivim priimkom avtorja. V poletni vročici je izločal vonj po zdravem moškem, a najbrž je obleke sušil nekje v kleti. Na trenutke je zadišalo prav po njej. Odpeljala sva se nekam, kjer se je potepal kot otrok – neke idilične gozdne poti ob makadamu. Mršil si je temne lasje in razlagal, kako pomembni so v njegovem življenju kolegi, kako je zabluzil ekonomski faks, kako dolgočasno in slabo plačano službo ima, kako je vzel kredit za obnovo bajte, v kateri živi z mamo, in kako čedalje težje je srečati dobro punco, ker so že vse poročene. In še nekaj, manj razločnega, o bivši …

Razmišljala sem, kaj rabim od moškega, o katerem sem vedela preveč, še preden je odprl usta? Nobene iluzije mi ni pustil, mehanizmi za olepševanje ljudi pa so v moji glavi odpovedali že kaki dve leti prej. Nekajkrat sva se še videla, potem pa sem nanj pozabila, vse dokler nisem začela poučevati in srečala drugega moškega. Ta se je želel učiti tujega jezika zaradi sebe: star čez petdeset let se je v službi vratarja tako dolgočasil, da se je začel učiti dveh jezikov hkrati. Oboževal je nanizanko Sužnja Isaura: z videokaset si je izpisal vse dialoge in jih želel prevesti v tri jezike. Zase. Na lekcijo je prinesel sliko rojstne hiše, v kateri živi s čedalje starejšo mamo. Med odmorom je razlagal, kako žal mu je, da se ni šolal do konca, prijatelji so se sčasoma porazgubili. »Družine pa si nikoli nisem ustvaril, ker sem se žensk bal!« je skesano in počasi zlagal v torbo učbenike ob koncu pouka. Domov se mu ni mudilo. Medtem pa sem sama komaj čakala, da gre in da odprem okno in prezračim prostor, ki je bil poln vonja po zatohli kleti, ki ga je prinašal v predavalnico.

Agata P.