Inflacijski preboj

Letna inflacija je v Sloveniji prebila maastrichtske kriterije. Niti leto dni ni minilo, odkar smo prevzeli evro. Danes kriterijev za prevzem ne izpolnjujemo več. A to niti ni najhuje, saj sankcij za to ni. Težava je drugje. V tem, da je vlada, na čelu z njenim predsednikom in ministrom za finance, prepričana, da inflacija ni nič hudega in da ji za boj z njo ni potrebno storiti praktično ničesar. Še pred kratkim so bili njeni predstavniki prepričani, da se bo inflacija itak umirila sama od sebe. Premier pa se je celo hudoval nad tistimi, ki so jo sploh omenjali kot težavo in poudarjal, da je precej manjša od gospodarske rasti.

Sedaj se zdi, da povišana inflacija vendarle ni prehodnega značaja in da so imeli prav tisti, ki so bili zaskrbljeni in ne tisti, ki so kazali svojo brezbrižnost in računali, da bodo težave enostavno minile tako kot so prišle. To se skoraj zagotovo ne bo zgodilo. Nekdanji guverner Banke Slovenije je denimo nedavno v Delu opozoril, da kritični meseci jeseni šele prihajajo. Tudi sicer so bile ocene Banke Slovenije precej bolj kritične od vladnih. Predvsem pa so govorile o strukturnih težavah, medtem ko je vlada govorila predvsem o vzrokih, ki niso odvisni od njenega. Najbolj je izpostavljala rast cen nafte. Kljub temu, da je bilo to ves čas slišati precej ceneno.

Kot se je izkazalo (ne prvič), velja Banki Slovenije pač bolj verjeti kot vladnim službam. Na primer UMARju, ki se je v svojih napovedih letos že nekajkrat katastrofalno zmotil. Napovedoval je povsem druge številke, ki so bile za vlado seveda precej bolj prijazne in ko se je izkazalo, da so povsem zgrešene, so njegovi predstavniki bolj ali manj molčali. No, šef je pač našel novo službo in kot kaže pravočasno odšel z ladje. Novega pa bo vlada - kot je v navadi pri drugih funkcionarjih - gotovo raje iskala med poslušnimi in ne med neodvisnimi strokovnjaki. Če bi imela vsaj malo modrosti, si tega principa, vsaj pri UMARju nikakor ne bi dovolila. Točnost njenih napovedi namreč govori tudi o njeni kredibilnosti.

Slovenija ima torej spet sorazmerno visoko inflacijo, kar je zoprno samo po sebi. Zaradi neposrednega spomina prebivalcev na življenje z inflacijo je psihološki učinek še toliko bolj neprijeten. Številke sicer še niso katastrofalne. A vendar ima Slovenija trenutno daleč najvišjo inflacijo v evro območju. Julija je bila letna inflacija v Sloveniji 4-odstotna, v Grčiji, ki je na tej lestvici predzadnja le 2,7-odstotna. Predvsem pa skrbi, da gre za trend, ki ga vlada ne zna ustaviti. Neprepoznavanje problema si je drugače težko razložiti. Tudi premier in njegovi ministri imajo namreč z inflacijo osebne izkušnje in gotovo vedo, kako neprijetna novica je njeno zviševanje.

Dosedanje ravnanje predsednika vlade glede inflacijskih opozoril spominja na nojevsko skrivanje glave v pesek. Neomajno vztrajanje, da na inflacijo vplivajo predvsem cene nafte, cene hrane in prevzem evra je videti vedno bolj neprepričljivo. Sicer pa - ali ni Slovenija, prav v času največjega skoka cen nafte, najbolj učinkovito zniževala inflacije? In ali ni res, da cene hrane naraščajo praktično ves čas? Glede evra kot vzroka za inflacijo pa je tako ali tako skeptična tudi vlada sama. A ne glede na to kakšni so vzroki za inflacijo - ekonomisti pravijo, da so ukrepi za njeno obvladovanje znani in so vezani na davčno in plačno politiko.

A za to, da bo vlada inflacijo začela obvladovati, si bo morala najprej seveda priznati, da težava obstaja. To, kot kažejo dosedanje izjave njenih predstavnikov, nikakor ne bo lahko. Posebej ker ni povsem jasno s čim naj se ob tem hvali, oziroma kako naj kompenzira neprijetno novico. Visoka gospodarska rast je namreč hitro izgubila svoj čar. Predvsem zato, ker je strokovnjaki ne kujejo v zvezde. Ne zato, ker ne bi bila dobrodošla, ampak zato, ker menda temelji na napačnih sektorjih. Na gradnji cest in železnic.

Glede tega se strinjajo tako rekoč vsi. Zelo jasno je zadrego danes v Financah ponovno predstavil nekdanji minister za razvoj v Janševi vladi Jože P. Damijan. Kot pravi: “Vlada je naredila tisto, kar je najlažje in za kar ne potrebuješ posebne modrosti. (…) Sprostila je vajeti avtocestnemu in železniškemu lobiju in jima omogočila skorajda brezmejno zadolževanje… ” Takšna politika, kot pravi Damijan, predvsem koristi tujim bankam in nizko kvalificirani delovni sili. Za visoko rast torej vladi pravzaprav ni bilo treba storiti praktično ničesar.

Podobno kot pri inflaciji.

Jani Sever