Ratatouille

Ratatouille. ZDA, 2007, 110 min.
Režija: Brad Bird. Glasovi: …

“Ali bi bil rad vesel ali bi imel rad prav?” je vprašanje, ki ga pokroviteljski radi postavljajo mlajšim, kot da ni mogoče dobiti obojega: izbereš eno, pa že nimaš možnosti za drugo. No, ta je bosa, saj poznamo protiprimere in eden najlepših je animacijski studio Pixar. Tam so in veseli in pametni. Pametni so zato, ker so lahko veseli, da rišejo filmsko zgodovino. V desetletju so postali - po Sartru - ‘vest družbe’ in vsaj toliko stari ob marsičem fantastičnem najprej ter temeljito pomislijo na njihove filme: le kakšne so igrače, ko oživijo … Svet igrač 1 in 2 (1995 in 1999), pošasti pod posteljo … Pošasti iz omare (2001), svet pod vodo … Reševanje malega Nema (2003), superfamilija … Neverjetni (2004) in podganja kulinarika … Ratatouille (2007).

To je nekaj najboljšega, kar so pripravili do zdaj. Premeteno in stoodstotno zabavno. Nepozaben je prizor okušanja hrane, v katerem ozadje očrni, nanj pa se izrisuje upodobitev okusa. Animacijsko perfektno in akcijsko sapojemajoče. Človek se ne more spomniti, da bi že kje videl takšne vožnje kamere. Saj jih ni. Zvok gre vzporedno in glasovi - originalni glasovi so, stavimo, enako vrhunski. Kar nas privede do slovenske sinhronizacije.

Ta je problem. Pol zvezdice manj gre na njen rovaš. Saj ne da je obupna, ni niti slaba, dober del je celo dobra, a prav je, da zapišemo, da originalnim glasovom ne seže do popka. Pa originala niti ne moremo slišati v kinu, ker je distributer dal na spored samo sinhronizacijo. (Kako lahko potem sploh primerjamo? Preberi cel zapis.) Vsak distributer se za vsako risanko sam odloči, kakšno variacijo bo dal v kino; pri Simpsonovih, recimo, lahko izbiramo. Razloga za lansiranje zgolj sinhronizacije sta v grobem dva: prvič, sinhroniziranje stane okoli 50 tisoč evrov, kar bi distributer rad nazaj. Drugi vzrok je ta, da ti ljudje resnično verjamejo, da lahko naredijo prav dobro sinhronizacijo, izdelek z dodano domačo vrednostjo, ki bo ljudem všeč, da bodo vsi veseli. To jim je že uspelo: Neverjetni so sinhronizirani imenitno in dosti je ljudi, ki kupi DVD in ga rajši gleda s slovenskimi kot originalnimi glasovi. Avtomobili so sinhronizirani slabše, Ratatouille še slabše. Lado Bizovičar kot glas glavnega junaka-podgane je dober, žal pa govori predvsem na začetku z družino, v debeli sredini se s kuharskim vajencem-fantom govorno ne sporazumevata, na koncu je zopet s podganjim klanom. Dobri so glasovi nekaterih stranskih likov, kot sta kuhar Gusteau (Boris Cavazza) in kritik Ego (Niko Goršič), ostali so moteči in slabi do obupni. Podgane zavijajo v narečju. Premočno in moteče. Večina ljudi ima francoski naglas. Angleščino s francoskim naglasom imamo v ušesih, zdi se nam naravna in ljubka. Takšna slovenščina pa je umetna in moreča. Risanka gradi smisel in šale na tempiranih sinergijah animacijske in glasovne opreme likov. Animacija je celo naknadno prilagojena posnetim glasovom. Pa kako velik je angleški ‘glasovni bazen’?! Tam je šef kuhinje Ian Holm in glavni kritik Peter O’Toole! Kako boš njiju sinhroniziral? Njiju pa sploh vsega se v sinhronizaciji ne da polno nadomestiti; mogoče 60-odstotno, mogoče 80, ampak polno ne. Številne so scene, ki v sinhronizirani risanki preprosto ne vžgejo, v nalinijskih trailerjih in 9-minutnem previewju pa zažgejo.

Glede na to, da je Pixar - po Sartru, ljudje - ‘vest družbe’, bi moral distributer Cenex na spored poleg sinhronizacije - s katero več kot pohvalno bliža Pixarjeve umetnine po svojim najboljših močeh, priznamo, mnogim drugim, kot so otroci - uvrstiti še eno originalno predstavo. Sicer jih moramo obtožiti poštenega ropanja. Ljubitelji si risanko res ogledajo še na DivX-u s spleta, DVD-ju. Ampak v kinu, na velikem platnu in v velikem zvoku je pa ne morejo. To je nepopravljiva škoda. Cenex, naj vas peče vest!

Ampak imamo dobro novico. Pixar bo naslednje poletje pokazal Wall-E, risanko o robotu in domala brez dialoga.