Zlom

Fracture. ZDA, 2007, 112 min.
Režija: Gregory Hoblit. Igrata: Ryan Gosling, Anthony Hopkins.

Igre mačke z mišjo so priljubljene med bralci in gledalci. Najboljše so nenehno v zraku - spomnimo se filmov: zabavnega Ujemi me, če me moreš (2002) in srhljivega Ko jagenjčki obmolknejo (1991) -, nad preobrati pa so glavni zanimiva lika, ki rasteta ali se sesedata tekom zgodbe, še sposobnejša igralca, ki lahko to izpeljeta, in kar se da gladek, verodostojen scenarij. Anthony Hopkins, ustvarjalec filmskega lika Hannibala “Kanibala” Lecterja, je kot naročen za takšne vloge. Ko je začel brati scenarij Zloma, je v njem hitro prepoznal inteligenten in zabaven ‘mainstream’ film, ki razveseli razočarane zahtevnejše gledalce. Film si z Jagenjčkom deli nekaj točk (pomnite sceno z zamenjavo kože obraza?), celih stranic pa z režiserjevim Prvinskim strahom (1996), v katerem se je markantno predstavil Edward Norton kot mladi prestopnik. Tudi tam se sprva zdi, da se primer nima kaj zaplesti in da ga bo imel samozavestni odvetnik za malico. Ampak filma je dve uri!

Začetek lomljenja je izjemen: briljantni in priletni inženir z uspešnim podjetjem za preučevanje razpok in drugih mehanskih nepravilnosti, razpet med hkratno slast in grenkobo vedenja (”Znanje boli!”), odkrije, da ga mična soproga diskretno vara z detektivom, zato naredi ‘masterplan’: ženo hladnokrvno ustreli v obraz, da obleži v komi, nakar izposluje, da se pride na kraj zločina z njim pogajat prav njej ljubimec (prej vpraša zanj). Ni se kaj za pogajati, mož ima v rokah vročo pištolo in zaljubljeni policaj šele zdaj, ko se sklanja nad krvavi obraz ljubice (ključni trenutek), izve za njen pravi naslov. Morilca pobije na tla, iz njega izbije priznanje in primer preda javnemu tožilcu. Tu štarta drugi in glavni del zgodbe - zadnji dnevi povzpetniškega odvetnika na poti v prestižno pisarno, med starimi posli pa ima samo še ta navidez preprost primer. Ampak filma je dve uri.

Žal bi bili lahko avtorji ta čas bolje zapolnili. Napetost uvodnega suspenza popusti, a se film naposled prebudi in odkupi z elegantnim koncem. Stranska epizoda, odvetnikova afera s privatno pisarno in posebej z njegovo bodočo šefinjo ni brez veze, ker zanimivo prikaže razlike med javno in zasebno službo ter junakovo moralo, mejo, prek katere noče in ne gre, zato zmaga in ostane tam, kamor sodi. Najbolj pomenljiv pa je Hopkinsov ‘mastermind’. Njegov načrt je popoln, brez-hiben, a samo do trenutka pred koncem, ki ga ne gre izdati. Dokler je imel vse izračunano, je flegmatično vodil igro: zaupal svojim računom in se naslonil nazaj, na sodišču se je zagovarjal sam, tožilcu nakazal, naj si popravi metuljček. Čim se zvezdno nebo zasuka in se učenjak znajde v coni somraka, neporačunanem delu faznega prostora, kjer stare enačbe odpovejo, novih pa ne pozna, ga zgrabi panika: na ponovnem sojenju se oboroži z odvetniško ekipo in zdaj mu tožilec kaže, kako naj si popravi kravato.