Nacionalni spomin

TVS je včeraj zvečer na prvem programu ponovila oddajo Rognroll Filipa Robarja Dorina o pobojih po drugi svetovni vojni. Oddaja je bila posneta v času osamosvajanja. Takrat, ko je bila Slovenija še del Jugoslavije, ko je bil predsednik predsedstva Milan Kučan in je slovensko vlado koalicije Demos vodil Lojze Peterle. Po šestnajstih letih se zdi, da je bilo že takrat povedano vse.

Kljub temu, da so v njegovem filmu nastopili skoraj vsi, ki so imeli o zgodbi povojnega zločina kaj povedati, se je pred kakšnima dvema letoma zdelo kot da v Sloveniji nikoli nihče ni govoril o teh stvareh. No, izjeme seveda so - v Rognrollu ne pričata Mitja Ribičič in Vida Tomšič. A celo Matija Maček je Robarju povedal nekaj pomembnih stavkov. Denimo tistega, da je komunist postal, da bi prišel na oblast.

Pričevalcev, ki nastopajo v filmu je ogromno in so z vseh strani. Od žrtev, skesancev, domnevnih rabljev, opazovalcev, zgodovinarjev… Tujih in slovenskih. In slika, ki jo predstavi Robar je jasna, grozljiva, a kljub temu večplastna - zgodovinska. Nič ni zamolčano. Danes pa ima dokumentarec še toliko večjo vrednost, ker so mnogi pričevalci že umrli.

V Sloveniji je bila leta 1990 opravljena spravna slovesnost v Kočevskem Rogu in skoraj hkrati je bil posnet film, ki je v vsej srhljivi razsežnosti prikazal zločin povojnih pobojev vrnjenih domobrancev in drugih bolj ali manj naključnih žrtev. Kaj se je torej zgodilo, da travmatična zgodba slovenskega naroda še vedno razburja in je bila kasneje tolikokrat razglašena za prikrito?

Odgovor je enostaven - bilo je premalo ponavljanja. Premalo spravnih slovesnosti. Premalo dokumentarcev. Premalo obsodb. Premalo zavedanja. In vendar. Ali ni to povsem razumljivo? Soočanje s travmami ni enostavno. In povsem naravno je, da se pogled raje obrne stran. K ponavljanju mora biti pacient prisiljen. In prisiljen je bil.

Politika je neizprosna. Ko se je prejšnja oblast odločila, da bo rešitve v zvezi z zgodovino iskala z glasovanjem, je šla stvar predaleč. Čeprav je res, da je to opazilo pravzaprav zelo malo ljudi. A bilo je simbolno pomembno. Potem je prišla zamenjava oblasti in vsem je bilo jasno, da se bodo kosti vrnile. Ker pač še niso bile dostojno pokopane.

Zanikanje tega dejstva je trajalo dolgo. Tako dolgo, da je bilo medtem pozabljeno tudi to, da je bilo vse že enkrat povedano. Da so, medtem ko se o zločinu ni veliko govorilo, zgodovinarji šteli žrtve in jih tudi prešteli. Da so ob cerkvah zrasli pomniki.

No, žrtve še vedno niso dostojno pokopane. In tudi nova oblast še vedno ne najde formule, ki bi bila lahko sprejeta brez ostrih nasprotovanj. Žrtve revolucije in medvojnega nasilja ter izdajstva še vedno čakajo, da se jih bodo spominjali v miru. Najbolj spravna slovesnost ter najbolj širok dokument o povojnem zločinu sta še vedno tista iz časa osamosvajanja in rojevanja demokracije.

“Dolgega potovanja na začetek neke noči je konec, a bo preteklo še veliko vode, preden bomo ta krvavi omot prepustili preteklosti, mi pa se bomo posvetili prihodnosti …” To so besede scenarista in režiserja Dorina.

Jani Sever