Nova politična kultura

Politika, ki se v zadnjem času dogaja v Sloveniji (»ultra afera«), je za posameznike neprijetna, za nasprotnike več kot dobrodošla. Za širše občestvo pa predstavlja novost, saj prvaka neke vplivne stranke do sedaj še niso skušali diskreditirati z vidika osebnih etičnih vrednot.

Etika vsekakor ni relativna zadeva; najosnovnejši kompas predstavlja »knjiga vseh knjig«. V zgodovini zahodne civilizacije so jo različno interpretirali in v veliki meri zlorabljali. Posledično se je dogajalo, da so etične vrednote tolmačili na različne načine. To sicer ne predpostavlja relativnosti etičnih vrednot - tudi za tiste, ki v biblijo ne verjamejo. Vodi pa do tega, da smo pazljivi v naših etičnih sodbah.

Pravičnost in nepravičnost zlahka postaneta predmet manipulacije. V preprosto množico je vgrajen čut za dobro in slabo sočloveka – prav ta manihejska delitev predstavlja možnost za t.i. »varuhe moralke« (nekoč so se imenovali farizeji), ki poenostavitev dobrega in slabega zlorabijo za dosego ciljev. Ti cilji so večinoma povsem profane narave – oblast, vladanje, bogastvo, moč, slava, povzpetništvo. Cilj naj bi sicer v posvetnih bojih posvečeval sredstva, a osvajati cilj s stališča napuha v moralni superiornosti - je nekje najnižje na lestvici vojnih strategij.

Obsodba domnevne hipokrizije oz. laži v »ultra aferi« s stališča superiornega moralnega položaja zato postavlja visok in nov standard v slovenski politični kulturi. A po svoje je to prav - na krščanskem izročilu temelječe družbene formacije ali posamezniki bodo v prihodnje postavljeni pred nov izziv. Ne samo, da bodo bolj zavezani doslednosti v spoštovanju besede, po kateri se deklarirajo. Tudi v svojih obsodbah bodo morali biti pazljivi.


 »Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata.«  (Lk, 6,42)

A ne gre zgolj za vprašanja hipokrizije in doslednosti pri hipokriziji. So še drugi vidiki.

Pred časom sem v enem izmed svojih prispevkov opozorila, da se bo politični in socialni diskurz v časih gospodarske krize populariziral v smeri igre na ljudske nagone. Eden izmed teh nagonov je zavist. Govoriti je mogoče o nagonu, če ga primerjamo s primitivnim hotenjem po posedovanju dobrega ulova. Podobno so se v pradavnini predniki pobijali med lovom na živali, če so videli, da ima nekdo boljši kos. Zavist (invidia) je po krščanski misli šesti smrtni greh. Igrati se z zavistjo - pa je še slabše. Obsojati nekoga zaradi premoženja, bi lahko bilo zavistno dejanje (vse pove stavek: »Tudi jaz sem bil na funkciji, pa nisem bogat. Je funkcija vzrok za bogastvo?«), spodbujati tovrstne nagone pri drugih, pa je toliko grše. Ni toliko pomembno, koliko nekdo ima. Pomembno je, kako je zmožen deliti ali dajati.

»Če hočeš biti popoln, prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim; nato pridi in hôdi za menoj!« (Lk 18,22).

V tem stavku se skriva odgovor na gospodarsko krizo, to ima premoženje opraviti z dobrobitjo skupnosti, ki je edina smiselna korelacija do »funkcije«. To je obenem odgovor na revščino, uboštvo in stisko, ne pa politična manipulacija z zavistjo, ki po svojem bistvu ne presega nivoja neandertalca. Kaj resnično uboge ljudi zanimajo dvorne igrice?
In še bi lahko naštevali. Laž ni isto kot zamolčanje; in morda je bližanje k vrlini, če nekdo postavi visok standard, govori o laži in opravičenju za laž.

V tem pa se skriva tudi manjša zanka – samo enkrat se je mogoče opravičiti za domnevno osebno etično napako. Državljani in državljanke niso sposobni v nedogled prevzemati položaja Boga, božje ljubezni v odpuščanju. So pa zmožni v nedogled obsojati.

Naj sklenem: linčanje na podlagi domnevnega osebnega nepoštenja oziroma etične diskreditacije premika fokus iz države kot pravne entitete k državi, kjer je v ospredju moralka in moralistična ideologija. Zato je to kratko (samo)spraševanje o etiki zgolj logična posledica.

Nihče ni čist. A v premikanju k novi politični kulturi je treba biti pazljiv, da se ne zaide v paradokse.

Avtorica se vnaprej opravičuje, če je na kakršenkoli način žalila osebne vrednote posameznikov, ki živijo po besedi Jezusa Kristusa, ne pa po njihovih napačnih interpretacijah. Sama se zaveda svoje človeškosti in še zdaleč ne sodi med brezmadežne. Zato se kot taka tudi ne deklarira, vendar ni opustila poti.

Vse skupaj pa nas vendarle vodi k misli, da tovrstno politično početje, v bistvu politična (ne)kultura, ne vodi nikamor. Ali ni končno napočil čas za resno delo? Ali ni bilo že dovolj igric z ljudstvom? Ali nismo siti afer? Ali Slovenija ne zasluži nekaj dobrega?

Dobrega v pravem pomenu.

Kdo pa sploh koga premaga na tem svetu, saj je vse iluzija. Premaga včasih Jerry Toma, drugič Tom Jerrya, to je vse.

Se bo afterparty začel?

Ali pa bo politika res after Party?

Anja Fabiani