Pahorjeva levica

Predsednik SD Borut Pahor se je odločil. Bolje rečeno - premislil si je. Na jesenskih predsedniških volitvah ne bo kandidiral za predsednika republike, ampak bo stranko popeljal na parlamentarne volitve. Stranke ne želi pustiti na cedilu. Kar je vsekakor lepo od njega. A razlogi zakaj se je tako odločil so manj pomembni kot posledice, ki jih njegova odločitev prinaša.

Na Pahorjevo odločitev je celotna slovenska politika čakala skoraj eno leto. Njegova dilema je pomenila razliko med različnimi potmi rekonstrukcije opozicijskega političnega prostora. Njegova odločitev za predsedniško kandidaturo bi namreč neizbežno prinesla notranje boje za nasledstvo v SD in posledično zmanjšanje strankinega ugleda.

Pravega naslednika Boruta Pahorja socialdemokrati nimajo. To se je pokazalo kmalu po Pahorjevi odločitvi. Njegov neimenovani naslednik in eden od svetovalcev, človek z izrazitimi političnimi ambicijami Igor Lukšič, je na TVS mirno dejal, da bi Pahor morda lahko še enkrat premislil.

Lukšičev argument je bil videti naravnost bizaren. Levica trenutno nima dobrega kandidata za predsednika republike. To je to. A za njegovo argumentacijo je bilo vendarle čutiti predvsem osebni interes. Morda občutek vara. Vendar so njegove besede izzvenele kot češ, daj Borut - kandidiraj za predsednika republike, da bom jaz lahko kandidiral za predsednika stranke.

Lukšič se s Pahorjevo odločitvijo ne more sprijazniti. Ljubše mu je celo tveganje popolnega kolapsa ugleda predsednika SD, do katerega bi skoraj zagotovo prišlo, če bi si še enkrat premislil. Je sploh mogoč boljši dokaz za domneve o težavah SD v primeru, da bi jih Pahor jeseni zapustil?

Pahor je sredinski politik. Tega se je naučil v svoji stranki. In sedaj bo moral to svojo držo samo še bolj intenzivno uporabljati. Biti predsednik med Lukšičem, Pečanovo, Potrčem, LDSovci, mladimi … to vsekakor zahteva precej naporov. A hkrati prinaša tudi točke. To se je v preteklosti jasno pokazalo. Pahor je stranki dvignil priljubljenost do skoraj nepredstavljivih višin.

Pahorjev PR je uspešen. Strpen, sredinski, lep in kakor pravijo nasprotniki - prazen. In vendar. Ali ni prav ta praznina prostor kjer se lahko srečujejo različne politike? Celo cincanje glede kandidature, ki je bilo tako pripraven material za norčevanje, se je izkazalo za učinkovito. Sedaj mora do konca leta samo še sestaviti vlado v senci in predstaviti alternativni vladni program.

Le kaj bo v tem primeru ostalo LDS in Zares? Zdi se, da ne prav veliko. Kako biti bolj
sredinski od Pahorja? Morda to lahko uspe LDS s povsem liberalnim programom, ki pa bi stranko najbrž zelo zamejil. In Zares? Videti je kot da društvu, ki pravi, da ni ne levo ne desno, ostaja samo še leva levica.

Celo to, da bo SD v prihodnjem obdobju zagotovo postal glavna tarča vladnih napadov, konkurence ne more veseliti. Konec koncev so tudi napadi znak moči napadenega.

Jani Sever