Kje je meja?
Objavljeno v: komentar
Ne, ne bomo govorili o vroči temi hrvaško - slovenskega reševanja mejnega vprašanja oz. o Rehnovem predlogu, vzeti ali zavrniti. Vprašanje »kje je meja« se nanaša razmišljanje glede dogajanja v teh dneh, tik pred iztekom roka za vložitev list za volitve v Evropski parlament 2009. Pozorni bralci so lahko opazili, da sem pred tremi tedni na poslanke in poslance DZ naslovila prošnjo za podporo, ki bi mi omogočila kandidaturo; potrebno je namreč dobiti štiri podpise poslank oz. poslancev. Kot možna kandidatka sem bila evidentirana pri stranki ZARES, pa sem se odločila, da evidentiranje zavrnem. Dejansko ne bi imela veliko možnosti med številnimi kandidatkami in kandidati, a razlog za takšno odločitev je bil povsem etične narave.
Zato smo se odločili za drugo pot in povsem samosvojo. Pot, ki odpira nove možnosti ali bolje rečeno enake možnosti. Ustanovili smo Stranko enakih možnosti Slovenije, SEM – Si. Moja želja za kandidaturo je bila predvsem možnost spregovoriti o vprašanjih in temah povezanimi s politikami EU. Govoriti sem hotela o lažnem predstavljanju demokracije v EU parlamentu in institucijah EU, opozoriti na prevare, zavajanje, neznanje ter nerazumevanje »naših« politikov in njihovo nekritično ter pohlevno sprejemanje vsega kar se prodaja pod znamko EU. Prebiti širši medijski molk o temeljnih razvojnih vprašanjih, ki zadevajo obstoj naše države in z njo tudi obstoj naše prihodnosti ter suverenosti. Povedati ljudem, da ni vse zlato, kar nosi dvanajst rumenih zvezdic EU. Omogočiti dialog, ne pa zgolj širjenje ideologije mogočnega evropskega imperija, ki obljublja le napredek in blagostanje. Vidimo, da ni tako; vidimo, da ne gre skoraj nič po načrtih; vidimo, da so politiki EU pravzaprav brez prave moči in idej, da bi se spopadali z temeljnimi vprašanji socialne in ekonomske krize.
V nekaj več kot letu dni sem se v mnogih kolumnah poskušala soočati prav z vprašanji demokracije in predstavništva volje državljank in državljanov v evropskih institucijah. Nastala je knjiga Eutropija. Pri vsem tem mojem poglabljanju in spoznavanju logike »evropske politike« sem še vedno osupla nad tem, kako malo državljanke in državljani vemo o tem, kaj se okrog nas dogaja, kako uspešno nas slepijo in kako ni nobenega resnega dialoga, kjer bi imeli glas, ki bi imel tudi težo in veljavo.
Sedaj, ko pa so tu volitve, nas prepričujejo, da naš glas šteje in da imamo možnost in priložnost voliti človeka, ki nas bo predstavljal v EU parlamentu. Kakšna debela laž, saj večina ljudi še vedno ne ve in ne razume, da poslanci v EU parlamentu ne predstavljajo državljanov, ampak interese stranke v katero so vključeni, še manj predstavljajo interese države članice iz katere prihajajo ali kot jih radi imenujejo, nacionalne interese. V EU parlamentu ni večine, ni opozicije in že samo to dejstvo bi nam moralo biti sumljivo z vidika demokratičnosti, veljave in učinkovitosti te institucije. Predvsem se lobira. To pomeni, da zmaga tisti, ki je močnejši, in močnejši je praviloma tisti, ki ima podporo kapitalskih in ekonomskih interesov oz. se zaveže, da bo delal njim v korist. EU poslanci se tako dobivajo v zaprtih klubih, nekakšnih barih ob kozarčkih pijače, kjer se pomenkujejo in prepričujejo. Vstop v te ekskluzivne bare je prepovedan celo njihovim asistentom, da ne govorimo o medijih ali drugi zainteresirani javnosti. In tudi če evropske volitve doživljamo kot nekaj nepomembnega ter oddaljenega, ne smemo pozabiti, da se že kar 70 % zakonodaje sprejema na evropski ravni. Čemu potemtakem sploh še nacionalni parlament v tako veliki sestavi? In kaj sploh še dela Državni svet; če ne drugega kot strošek? To so vprašanja, ki bodo zahtevala odgovore in pomembne strukturne spremembe. Kdo bo imel pogum, da se jih loti?
Naivno sem pričakovala, da mi bo uspelo pridobiti štiri podpise in tu sem se uštela. Volitve v EU parlament so namreč povsem nekaj drugega kot predsedniške volitve. Vsaka stranka ima svojo listo in vsak podpis poslanka ali poslanca za nekoga tretjega, pomeni konkurenco in izdajo lastne stranke ter liste. Seveda gre to razumeti in sprejeti. Časa je bilo premalo, da bi se lotili zbiranja podpisov in ko sem se že vdala ter se sprijaznila, je prišla čarobna ponudba. Vsaj takšna se je zdela. Na listi bi bila z nekom, s katerim se v mnogih načelnih pogledih in vrednotah, ki jih zagovarjava povsem razlikujeva. Čeprav je bila ponudba mamljiva in bi bila v zadnjem trenutku prava rešitev in priložnost, sem jo zavrnila. S tem bi namreč izgubila svojo kredibilnost, najprej pri sami sebi in že ob prvi priložnosti prodala stranko, za katero sem trdno prepričana, da ima prihodnost. In prav na tej prihodnosti je treba graditi in nanjo staviti; ne le z besedami, ampak tudi z dejanji. Dokazovati je potrebno, da se je možno iti odkrito in pošteno politiko. Politiko vključevanja in sodelovanja, ne da bi zavrgli svoja načela in vrednote. Morda se zdi pot težja in daljša, a je gotovo v pravi smeri.
Elena Pečarič
Nazaj na: Kje je meja?
Social Web