Samoupravljanje s temelji marksizma

Primerjave, koliko je višje število barvnih televizorjev leta AD 2009, posebej LCD, mikrovalovnih pečic, pa pralnih in sušilnih strojev, število osebnih avtomobilov na prebivalca, število letalskih potnikov v prekomorske dežele ipd., s stanjem pred tremi desetletji, v AD 1979, pametnemu ne povedo nič, odstotki in razlage, posebej politične, pa so veličastni.

Živimo slabše kot smo nekdaj: Dejstvo je, da večina prebivalcev Slovenije, živi AD 2009, v liberalnem kapitalističnem gospodarstvu slabše, kot so živeli AD 1979, pred tremi desetletji, v samoupravnem socializmu in znotraj SFRJ. Premetavanje besed kot so komunajzarji, zločinci, pojdite v severno Korejo (nič več s Švabićem v Philadelphijo?), povedo več o anonimnih zmerjavcih kot o nas, ki smo pod svojimi zapisi podpisani z imenom in priimkom.

Kot novinar sem imel vse poklicno življenje srečo. Če primerjam javne izjave nekaterih kolegov, kako so v prejšnjem režimu pisali, seveda, proti svoji vesti, samo za čast in denar, hvalnice samoupravnemu socializmu, marksizmu in Titu, sem sam vedno, hvalabogu, pisal v skladu s svojim prepričanjem. Ne s sprotnim, ampak ves čas istim. Drugače ne bi mogel, tudi ne bi znal in ne bi hotel. Bi se pa v življenju lotil česa drugega.

Nekaj prispevkov mi nekateri uredniki, jasno, nekateri bolj papeški od papeža, vsi imajo svoja imena in priimek, niso objavili, nekajkrat sem doživel po enomesečen berufsverbot in večkrat sem šel na zagovore k politikom, ki jih ni danes nikjer, in jih je prejšnji režim, po njihovem, utesnjeval, ali pa se prebarvani, danes obračajo proč od svoje rdeče preteklosti in mene, ki jih spominjam nanjo. Slaba vest, kaj drugega? Se ne obremenjujem s tem.

Po osvoboditvi sem dal skozi lustracijo, ki je uradno v Sloveniji nismo imeli, danes bi temu pojavu rekli nekompatibilnost s povolilno preporazdeljeno razdelitvijo strankarskih moči in kadrov. In brez sleherne odpravnine, seveda. Kar sem takrat pisal, pa sem napisal po svoji vesti in objavljal v nizkonakladnih časopisih leve provinience. Demokracija po slovensko pač! Tudi okej.

Resnična svoboda je stanovati, biti na toplem: Standard niso samo televizorji, mikrovalovke, pralni in sušilni stroji, število osebnih avtomobilov na prebivalca, izdelki, ki jih kupujemo na vsakih nekaj let, standard so in so predvsem mleko, kruh, olje, meso, transport, stvari, ki jih kupujemo in plačujemo dnevno. Po tridesetkrat na mesec. Reči s praznim želodcem in s položnicami v žepu, ki niso in ne bodo plačane, ker nimajo biti s čim, da vlado in njenega predsednika gleda, kar ga pač, ni izraz svobode, ampak njen demokratični skromen surogat, metanje peska v oči! Resnična svoboda je stanovati, biti na toplem, jesti, hoditi v šolo, iti k zdravniku, ko si bolan, predvsem pa – imeti delo! Imeti občutek, da tvoje znanje in tvoje roke nekdo potrebuje, da si koristen član skupnosti, ne pa lenuh in zajedavec!

Brez Jugoslavije ne bi bilo Slovenije, ampak le Ljubljana z okolico in še ta samo del nečesa. Požrešnih sosedov nam ne/ni manjka/lo. Pomemben kos Slovenije, Primorsko, smo Sloveniji po drugi svetovni vojni priključili kot del Jugoslavije. Izbojevala ga je slovenska in druga jugoslovanska partizanska vojska, njegovo priključitev pa so priznali zavezniki, ki so bili zavezniki partizanov. Os je Slovenijo le razkosala in si jo razdelila. Pajaci, ki so menili, da jim bo nekdo (zavezniki – le zakaj?) po vojni podarili samostojno (po možnosti, še veliko) Slovenijo, zato, ker je to lepo in bi bilo tako prav, in ker so ves čas vojne previdno molčali, se šolali v Italiji in po različnih stanovanjih, za zapahnjenimi polknicami, modrovali, kaj bi bilo, če bi bilo, potem pa ustanovili, s tradicionalnim velikim kregom med seboj (pa jaz gospod, pa ti gospa, pa kdo bo vozil šajterga …) nekakšen nerodni svet, ki bi za slovensko vojsko uporabil kar (še enkrat) preoblečene domobrance s, z, nečem pač, na kapah!

Zavezniki pa, seveda, na drevo, in vse igrače s sabo, in ga bodo, s samostojno Slovenijo vred, priznali. Ja, pajade. Malo morgen!

Krvavi razpad ni bil neizbežen: Jugoslavija je razpadla, ker je opravila svojo zgodovinsko nalogo! Lahko bi jih opravila še kaj. Vendar, za opravljeno delo ji ni nič potrebno biti sram. Da je razpadla v krvi, bo zgodovina nekoč povedala, kdo je to hotel, nenazadnje saj bedakov, tudi v nekdanji Jugi, ki so menili, da izpolnjujejo svojo voljo in voljo vojnevoljnih volivcev, nikoli ne zmanjka, in jih tudi tokrat ni! Niso neka jugoslovanska posebnost, najdete jih lahko povsod! In, če je Evropa sprejela v naročje strgani Bolgarijo in Romunijo, bi lahko tudi Jugoslavij. Še pravočasno in pred krvavim razpadom. Zakaj je ni, in zakaj jo šele sedaj sprejema in po kosih, ve dosti gospodov iz visoke evropske in svetovne politike! Slovenci bi imeli znotraj Evrope v evropski Jugoslaviji zanesljivo iste pravice kot jih imamo sedaj, še več: ne bi imeli samo sedem poslancev, naš glas bi drugače odmeval v Bruslju! Morda pa je ravno to vzrok.

Obe veliki gospodarstvi, socialistično in kapitalistično, sta proizvajali za trg, čeprav je socialistično proizvajalo za zadovoljevanje potreb (zaenkrat basen o kislem grozdju), kapitalistično pa (že) za (vedno višji) profit! V proizvodnji je (bil), kot vemo, uspešnejši kapitalizem, v zagotavljanju socialnih pravic pa socializem. Temeljno pa sta se razlikovala po lastništvu nad proizvajalnimi sredstvi, zato je socializem toliko lažje prisluhnil potrebam ljudi. V socializmu ni bilo potrebno, da je vsako podjetje uspešno, uspešni so morali biti kot celota, in dolgo so bila. Dolgo je bila Jugoslavija ena od držav z najvišjo gospodarsko rastjo.

Demokratično izbiranje med paketi Karitasa in Rdečega križa: Kaj so danes glavni očitki (pokojnemu) socializmu? Da ni bil demokratičen! Prav, toda demokracija je lahko sila izmuzljiv pojem. Če je demokracija možnost izbire, da si, ko si lačen, izbiraš, ali greš po paket h Karitas ali k Rdečemu križu, in/ali, da greš s stoenko na konec Tržaške in tam kupiš kavo, riž in kavbojke, ali pa imaš za vogalom vsega poln BTC, sam pa nimaš denarja, da bi se najprej zapeljal tja, in nato tam kupil otrokom in sebi kaj več kot nič brez kruha in sirove luknje! Sicer pa: koliko nas izkorišča svobodo besede v teh klepetalnicah? Sto? Dvesto? Tisoč? Tisoč Slovencev morda. Iz vse Slovenije, Argentine, Avstralije, Kanade in Amerike! Stokrat toliko je vpisanih na sezname zavodov za zaposlovanje in jim zanesljivo ni v posebno dušno uteho, da ne bi rekli: khm gleda tak sistem, pa tako demokracijo! Delal bi rad!
Socializem z družbenim lastništvom nad proizvajalnimi sredstvi je propadel, ker v svetovni delitvi ni zmogel držati koraka s kapitalistično konkurenco. Kot bi propadel tudi sleherni kapitalist, ki bi imel, pogojno, za delavce mehko in razumevajoče srce, in ne bi, kot njegov konkurent, svojih delavcev silil brez plačila delati preko delovnega časa, pa ob sobotah in v nedeljah!

Vas mika delati za pest riža na dan? Kmalu bomo vsi: Vsak naj bi delal, kar najbolje zna, ker bi z dobro organizacijo dela proizvajal najhitreje in največ, vse drugo naj kupi. Šlo bi, če spet ne bi bilo Marxa z družbeno priznanimi stroški. Teh že nekaj časa ne določa več združena zahodna Evropa z razmeroma razvitim čutom za socialo, tudi Amerika ne, kjer delavci razumejo obvezno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje kot nezaslišano vmešavanje države v njihovo zasebnost, danes cene, ki so (še vedno) denarni izraz družbeno priznane vrednosti, določajo Azijci, ki so jim celotno proizvodnjo, z nenasitno željo po ekstraprofitih, vsilili prav Američani in Evropejci! Azijci delajo za pest riža 18 ur na dan in oni določajo ceno, počasi pa tudi že ceno dela Američanom in Evropejcem.

V enem delu svojega delovnega časa (delavec) vrača mezdo, ki mu jo plača kapitalist, in ta del dela imenuje Marx potrebno delo. Potem pa mora (delavec) delati še dalje in v tem času producira za kapitalista presežno vrednost, katere precejšen del sestavlja profit. Ta del dela se imenuje presežno delo.
Kapitalist je zainteresiran, da bi bil delovni dan kar se da dolg. Čim daljši je, tem več presežne vrednosti producira. Delavec pa čisto pravilno občuti, da se mu krivično odvzema vsaka ura dela, ki jo napravi več, kakor je potrebno, da povrne svojo mezdo; na svojem lastnem telesu mora občutiti, kaj se pravi predolgo delati. Kapitalist se bori za svoj profit, delavec pa za svoje zdravje, za nekaj ur dnevnega počitka, za to, da ne bi samo delal, spal in jedel, ampak se lahko tudi sicer uveljavljal kot človek. Mimogrede bodi omenjeno, da ni prav nič odvisno od dobre volje posameznih kapitalistov, ali se naj spustijo v ta boj ali ne, kajti konkurenca sili celo najbolj človekoljubne med njimi, da se pridružijo svojim kolegom in uvedejo prav tako dolg delovni čas kakor le-ti. (Engelsova recenzija Marxovega Kapitala, napisano marec 1868, založnik: Cankarjeva založba, MEID, IV. zvezek, 1968).

Države nimajo hranilnih knjižic in denarnih vlog v njih: »Kupuj angleško!« »Zeleni švedski paradižniki so boljši od tunizijskih!« »Pomagam Hrvaški!« »Kupujem slovensko blago!« Malo morgen! Z nizko plačo, ki jo dobivam(o), kupujem(o) predvsem poceni, poceni pa je vse azijsko, še nekdaj trnovska solata je sedaj uvožena od bogve kje.

Od vse te silne industrijske proizvodnje, ki jo je zahodni kapital preselil, in jo še seli, v Azijo, je v Ameriki in Evropi ni ostalo dosti. Cvet evropske buržoazije, bančniki, si izmišljajo vedno nove t. i. finančne produkte. Ništrc, zavit v celofan in prevezan z mašnico, dokler zadnji v vrsti ne ugotovi, da so si vsi pred njim že kupovali in prodajali ta nič, in še bogato zaslužili zraven, njemu pa je ostal v rokah črni Peter! Tega lahko odkupi država, ta pa nima hranilne knjižice in na njej položenih milijard. Z enakim denarjem kot so bančniki povzročili svetovno krizo, države zdravijo bolezen. Enako z enakim, in ker so vsote vrtoglave, države zdravijo z manj. Z manj enakega proti enakemu. Prav po homeopatsko!

Ob krizah izbruhne družbena epidemija, ki bi se vsem prejšnjim dobam zdela nesmiselna - epidemija hiperprodukcije. Družba zdrkne nenadno nazaj v stanje trenutnega barbarstva; zdi se, kakor da sta ji lakota in splošna uničevalna vojna spodrezali vsa življenjska sredstva; zdi se, kakor da sta industrija in trgovina uničeni, in zakaj? Zato ker ima družba preveč civilizacije, preveč življenjskih sredstev, preveč industrije, preveč trgovine. Proizvajalne sile s katerimi razpolaga, ne pospešujejo več razvoja buržoaznih lastninskih odnosov; nasprotno, postale so presilne za te odnose, ti odnosi zavirajo njihov razvoj; in kakor hitro premagajo proizvajalne sile to oviro, spravijo v nered vso buržuazno družbo, ogrožajo obstoj buržoazne lastnine. (Karl Marx in Friedrich Engels: Komunistični manifest, napisano november 1847 do januarja 1848, založnik: Cankarjeva založba).

Nobene hvale soacializmu. Živel je dokler je mogel, in bilo nam je lepo. Večini. Samo prekratko je trajalo. Skromni socializem za vse naj bi zamenjal kapitalizem, bogatejši za vse, so nam obljubljali. Pa ni! Ravno, ko naj bi začeli trgati velika in rumena jabolka z rajskega drevesa, je prišel mimo bog, in nas vse pregnal iz raje. Prišleke in staroselce!

Oba proizvodna sistema, socialistični, ki smo ga živeli, in sedanji kapitalistični, sta (bila) blagovno in tržno usmerjena, s tem da je prvi delil več, kot je ustvaril, drugi pa je več proizvajal kot je potreboval zase. In res je tudi, da se realni socializem, ki smo ga živeli mi, ni ravno prilegal Marxovemu videnju brezrazredne družbe, kjer naj bi vsak prispeval po svojih zmožnostih, nagrajevan pa bi bil po svojih potrebah, pa še na naravo naj bi pazil ob tem!

Ostajamo praznih rok, z lučjo na koncu tunela. Sonce? Bližajoči vlak? Socializem, ki je bil za večino prijaznejši, nam je spolzel iz rok, kapitalizem pa se nam, kot milo, prav tako skuša izmuzniti iz rok. Kaj nam še preostaja?

Ne določa zavest ljudi njihove biti, temveč narobe, njihova družbena bit določa njihovo zavest. Na določeni stopnji svojega razvoja prihajajo materialne produktivne sile družbe v nasprotje z obstoječimi produkcijskimi odnosi ali - in to je le pravni izraz za isto stvar - z lastninskimi odnosi, v katerih so se doslej razvijale. Iz razvojnih oblik produktivnih sil se ti odnosi spremenijo v njihove spone. Tedaj nastopi razdobje socialne revolucije. (Karl Marx: Predgovor h kritiki politične ekonomije, napisano januarja 1859; založnik: Cankarjeva založba, MEID, IV. zvezek, 1968).

Socializma, kot je bil, zanesljivo ne bo več. In kapitalizma, kot smo ga poznali s konca Tržaške, Celovške in Dunajske, pa iz Münchna, ni in ga ne bo več. Nekaj časa bo še malo drugačen kapitalizem, zanesljivo za vse trši, nato pa … ?

Ne vem. Kdor bi poznal odgovor, bi hkrati dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo, mir in literaturo! Ali pa v obrnjenem vrstnem redu.

Kar je značilno za komunizem, ni odprava lastnine na sploh, temveč odprava buržoazne lastnine. (Karl Marx in Friedrich Engels: Komunistični manifest, napisano november 1847 do januarja 1848, založnik: Cankarjeva založba).

Matjaž Vizjak

P.S.: V soboto bomo večina slavili dan osvoboditve: 9. maja 1945 so vkorakali partizani v Ljubljano in 9. maja 1945 je začela veljati nemška vdaja. 11. maja pa se bomo spomnili bratomornega spopada 1945 v Borovljah, ko so enote slovenskega domobranstva z nemško pomočjo napadle partizanske enote, ki so osvobajale slovensko Koroško. Nacistično in kolaboracionistično vojaštvo, ki je po vsej jugovzhodni Evropi in na naših tleh zagrešilo številne zločine od Grčije naprej, ni hotelo položiti orožja. Balo se je pravične sodbe. Šele krvav spopad in poraz ga je 15. maja končno primoral k vdaji. Tako se je končala II. svetovna vojna v Evropi. Končala se je na naših tleh.