Ustavite ustavno sodišče

Ustavno sodišče je odločilo, da bi z zavrnitvijo novele zakona o odvetništvu lahko nastale protiustavne posledice in tako prepovedalo referendum. Odgovor SDS se glasi: “Do kdaj bo ljudstvo še prenašalo samovoljo ustavnega sodišča.”

Ustavno sodišče v Sloveniji posamezne politične opcije upoštevajo le kadar sodi kot si želijo predstavniki. Zgodovina takšnega razumevanja vloge najvišje sodne oblasti je dovolj dolga, da se je izoblikoval vzorec. Spomnimo se samo najbolj odmevnih primerov. Razsodbe o rezultatu referenduma o volilnem sistemu, ki je bila kasneje “razveljavljena” v državnem zboru z ustavnim zakonom. Ali razsodb o izbrisanih, ko enak manever ni bil uspešen, a je nasprotovanje volji ustavnih sodnikov še vedno močno. Ustavni sodniki so enostavno nekompetentni, podkupljeni ali ideološko motivirani. Tako, da je pravzaprav čudno, zakaj jih sploh imamo. Morda bi bilo ustavno sodišče enostavno najbolje kar ukiniti. Saj imamo državni zbor in referendum. Volja ljudstva je tisto kar šteje, pa čeprav jo predstavlja nekaj poslank in poslancev ali nekaj tisoč ljudi, ki se običajno udeležujejo referendumov.

Konkretni primer je pravzaprav nepomemben. A si ga kljub temu na kratko oglejmo. Vprašanje se je glasilo, ali lahko odvetnik prosto odloča, ali se bo uvrstil na seznam odvetnikov, ki zastopajo stranke po uradni dolžnosti ali izvajajo brezplačno pravno pomoč. Ustavno sodišče pravi, da mora država zagotoviti izvrševanje te pravice vsakomur, ne glede na okoliščine in socialni položaj, kar pomeni, da mora biti odvetnikov, ki so to pripravljeni storiti dovolj. Novela zakona, ki naj bi šla na referendum to zagotavlja, medtem ko Šturmov zakon tega vprašanja ne rešuje. Drugo vprašanje je bilo vprašanje odvetniških tarif. Ustavno sodišče je razsodilo, da bi bilo neustavno, če bi lahko tarifo samostojno določal državni zbor. To je predvideval Šturmov zakon. Odvetništvo je samostojna služba, zato mora pri sprejemanju tarife sodelovati odvetniška zbornica. Zalarjeva novela zakona to predvideva.

Precej razumljivo. Kljub temu seveda predmeta razsodbe nikakor ne gre podcenjevati. O njegovem pomenu govori tudi tesen rezultat 5:4. Ustavni sodniki torej nikakor niso bili enotnega mnenja. A takšne razsodbe pri odločitvah ustavnega sodišča pač niso nobena redkost. Sodniki, ki so ostali v manjšini se tokrat niso strinjali s tem, da takšna odločitev sodišča, kakršna je bila sprejeta, posega v ustavno pravico državljanov, da na referendumu odločajo o vseh vprašanjih, ki se urejajo z zakonom. Argument je jasen in razumljiv. Z njim se ni težko strinjati. Podobno kot se ni težko strinjati z argumenti petih sodnikov, ki so imeli drugačno mnenje. To ni nič nenavadnega. Ljudje stvari vidimo različno. In tudi z razsodbami sodišč se je mogoče strinjati ali jim nasprotovati, oziroma dvomiti v njihovo pravilnost. Prav nič nenavadno tudi ni, da se ob razsodbi razvije javna debata.

Nenavadno je nekaj drugega. Nenavadno je, da se razsodb ustavnega sodišča ne spoštuje. Ko k temu pozivajo politiki, ali ko celo postavljajo pod vprašaj sam status ustavnega sodišča, je to dvakrat nenavadno. Globoko nespoštovanje do odločitev ustavnega sodišča, ki jo je nekaj ur po razsodbi izrekel poslanec SDS Vinko Gorenak, je vrhunski primer takšnega ravnanja. Gorenak pravi, da je večina ustavnih sodnikov klonila pod pritiski kapitalsko-odvetniškemu lobiju in da je odločitev spisala na rdeče oranžnem papirju. Ustavno sodišče se je po Gorenakovem mnenju postavilo nad ustavo, nad parlament in nad ljudstvo. Nato se je vprašal, do kdaj bodo slovenski državljani to sploh še mirno prenašali. Res dobro vprašanje. Če se ustavnega sodišča ne da prisiliti k temu, da bi razsojalo po volji ljudstva in njenih predstavnikov, je morda res najbolj smotrno, da se ga, v skladu z ljudsko voljo, ukine.

Kdo sploh potrebuje ustavno sodišče. Konec koncev smo včasih že imeli ljudska sodišča, ki so razsojala po volji ljudstva.

Jani Sever