Srečen, da sem moški

Kdo bi ljubimcem postavljal zakone?
Ljubezen sama je najvišji zakon.
∼Boetij, O utehi filozofije, A.D. 524

Če bi bil Michelangelo strejt,
bi bile v sikstinski kapeli tapete.
∼Robin Tyler

Ko je nedavno Miss Kalifornije na vprašanje o istospolnih porokah odgovorila, da verjame, da je poroka zveza med moškim in žensko, je bila v dvorani sicer deležna aplavza in vzklikov navdušenja, hkrati pa jo je izjava stala krone najlepše Američanke.

Nekaj dni kasneje, je tekmovalka v »psihološki igri« Trenutek resnice odgovorila, da po njenem mnenju, istospolni partnerji ne bi smeli imeti pravice do posvojitve otrok. Zaradi te izjave sicer ni bila ob petdeset tisoč evrov, a bilo je dovolj, da je vprašanje homoseksualnosti ponovno spravila na dnevni red gostilniških in forumskih razprav.

Miss Kalifornije je pozneje v intervjuju zagotovila, da stoji za svojim prepričanjem in da bi, četudi bi vnaprej vedela, da jo bo to stalo krone najlepše Američanke, še enkrat odgovorila enako. Vsak ima pravico do svojega mnenja, je še modro ugotovila.

In prav to je danes osnovna paradigma liberalne demokracije: vsak ima pravico do svojega mnenja. Ni več važno, od kod izvira to mnenje ali če smo do njega prišli prek napačnih sklepov in na podlagi napačnih informacij. Važno je, da imamo do njega pravico, in še več, da smo ga v imenu iskrenosti tudi dolžni na glas povedati.

Toda naša mnenja ne plavajo v mnenjskem oblaku, pač pa vsako mnenje stoji na določenih prepričanjih, verjetjih, ideoloških obrazcih, na podlagi katerih si oblikujemo svoj pogled na svet. In če somišljenike kalifornijske misice povprašamo o tem, zakaj mislijo tako, zakaj so proti temu, imajo seveda svoje utemeljitve in razloge. Toda kaj, če so ti razlogi v osnovi zgrešeni? Kaj, če njihovo mnenje stoji na trhli podlagi ideološke slepe pege?

Na podlagi kakšnih argumentov tisti, ki robantijo proti posvojitvi otrok v homoseksualnih zvezah, torej utemeljujejo svoj odklonilen odnos? Najprej je tu nekaj kuhinjske psihologije. O tem, kako otrok potrebuje očeta in mater za nemoten psihološki razvoj in tako naprej, pri čemer gre v ozadju brez dvoma za strah, da bo otrok v taki zvezi gotovo sam razvil homoseksualna nagnjenja. Sam za take primere še nisem slišal, na drugi strani pa so vsi homoseksualci, ki jih poznam, izšli iz zelo tradicionalnih, strogih in večinoma katoliških in seveda heteroseksualnih družin.

Drugi med pogostimi argumenti proti je skoraj neverjeten prikaz tega, kako lahko nereflektirano mnenje, se pravi ideološko verjetje, popolnoma zaobide vsakršno logiko oziroma gre celo brez težav kar naravnost proti njej. Najdejo se namreč kljukci, ki trdijo, da je homoseksualnost »protinaravna«. Kako lahko nekdo gleda v belo in vpije »črna«! je sicer verjetno večini bralcev nerazumljivo, a poskušajmo biti prizanesljivi do teh nesrečnikov in si poglejmo, kje nastopi težava v njihovi logiki.

Povprečnemu bralcu je seveda jasno, da v človeškem (in živalskem, če se že moramo ločiti od živali) svetu homoseksualnost pač obstaja in je kot taka popolnoma in v celoti naravna. Tisto, kar v človeški družbi ni del narave, pač pa kulture, in je torej docela nenaravno, je, če že iščemo primere, recimo zakonski stan med moškim in žensko. In ravno zato se zdijo tovrstni argumenti še toliko bolj nerazumljivi. Zakaj potem tisti, ki zgroženi poudarjajo nenaravnost homoseksualnih praks, ne usmerjajo svojega gneva k nenaravnosti monogamne poroke in ne pozivajo k tistemu, kar bi bilo res naravno, torej k nebrzdanemu osemenjevanju ženskega spola čim večkrat in kjerkoli se da. Medtem ko svarijo pred dejanji, ki so proti naravi, v resnici obsojajo nekaj povsem naravnega hkrati pa zagovarjajo najbolj nenaravne pojave. Razumi jih, kdor jih more.

In potem je tu vsaj še ena kategorija. To so, o tem prav tako ne more biti dvoma, latentni homoseksualci, ki jih je njihova, ponovno strogo tradicionalna družba prisilila v zanikanje lastnih želja, ki se tako sublimirajo v bes in sovraštvo do tistih, ki živijo njihove zatrte želje. To so v glavnem tisti nesrečneži, ki hitijo povedati, da če so si geji in lezbijke že izbrali tako spolno usmerjenost, potem naj se sprijaznijo tudi s tem, da ne morejo imeti otrok!

Izbrali? Homoseksualci so se odločili, da bodo homoseksualni? Ponovno je odveč poudarjati, kar je jasno vsakemu bralcu, namreč, da nekaj takega lahko izreče samo in izključno človek, ki se je sam odločil, da bo zatrl svoja homoseksualna nagnjenja in mora zdaj živeti s to svojo travmo. Namreč, vsi tisti, ki živimo v skladu s svojimi libidinalnimi potrebami, seveda vemo, da se na nobeni točki v življenju nismo odločili, kaj bomo. Sam sem se odločal, na primer, na katero fakulteto se bom vpisal ali katero srajco si bom kupil, glede tega, da mi bo všeč nežnejši spol, pa vsaj od vrtca dalje nisem nikoli sprejemal nikakršnih odločitev.

Vsak ima torej pravico do svojega mnenja, a težava je z mnenji, ki temeljijo na zmotnih prepričanjih, napačnih sklepanjih ali potlačenih željah. Tisti, ki trdijo, da otrok potrebuje očeta in mater za normalen razvoj, pozabljajo na vse eno-starševske družine in tiste primere, kjer je človek s homoseksualnimi nagnjenji kljub vsemu pred tem zaplodil otroka v heteroseksualni zvezi. Tako se spet sesuje argument, da otrok ne smejo posvojiti, ker jih ne morejo imeti. Seveda jih lahko imajo, medtem ko ta argument bolj kot homoseksualce diskriminira neplodne pare. Ti torej nimajo pravice do otrok, saj jih ne morejo imeti.

Vse od tistih, ki so zmedeni glede tega, ali zagovarjajo naravne ali protinaravne stvari, pa do tistih, ki so morali glede svojih seksualnih praks sprejeti travmatične odločitve, argumenti torej slonijo na logični napaki ali pa vsaj na nezavedni travmatični potlačitvi.

Ljudje imajo seveda pravico do svojega mnenja, ne glede na to, na kakšni nereflektirani ideološki zablodi to mnenje sloni. Vsak ima pravico, da črni reče bela, toda problem je, če tako mnenje javno zastopa kot predstavnik česarkoli razen sebe, ali če hoče s tem svojim mnenjem odločati v imenu drugih. Miss Kalifornije ima pravico, da misli kar hoče, a s takim mnenjem ne more zastopati Združenih držav Amerike, in na drugi strani ljudje o taki stvari res ne bi smeli odločati na kakršnemkoli referendumu. Tako kot se nimamo pravice na referendumu odločati, ali bi morali recimo vsem tepcem odvzeti pravico do otrok in do tega, da svoja zgrešena mnenja prenašajo na njih. Saj namreč vemo, da svoje neumnosti niso izbrali sami.

Če že verjamemo, da ima vsak pravico do svojega mnenja, potem se pač ravnajmo po pravilu »živi in pusti živeti«, saj bi bilo mnogo lažje za vse, če bi bili srečni v tem, kar smo, in pustili drugim, da svojo srečo najdejo na svoj način. Jaz, na primer, sem srečen, da sem strejt, a me zaradi tega homoseksualci prav nič ne motijo. Kakor sem tudi srečen, da sem moški, pa me zaradi tega ženske ne motijo niti najmanj.

Luka Culiberg