Mesto znanosti?

Kaj se dogaja z Novo Gorico? Potem, ko je HIT zabredel globoko v rdeče številke in je septembra inšpekcija zaprla prostore Univerze v Novi Gorici, se sedaj tudi MIP, nekoč eno vodilnih mesno predelovalnih podjetij pri nas, nahaja v nezavidljivem položaju in tik pred stečajem. Kot da bi celo mesto, počasi kos za kosom, propadalo. Četudi se podobni stečaji nekoč vodilnih podjetij zaradi prehitre in nepremišljene privatizacije v zadnjih letih vrstijo kot po tekočem traku tudi drugod v Sloveniji, je žal situacija v Novi Gorici precej bolj komplicirana, kot se to zdi na prvi pogled. Na prvi pogled je Nova Gorica danes še vedno eno najbogatejših mest pri nas, ki si vse od osamosvojitve s Koprom (enkrat eden, drugič drugi) deli laskavi naslov drugega najbogatejšega mesta v Sloveniji, a je v resnici situacija v mestu vrtnic vse prej kot rožnata. Težava Nove Gorice je v tem, da se za razliko od Kopra, ki je uspel svoje gospodarstvo diverzificirati in ga spretno razporediti med različne akterje (Luka Koper, Istrabenz, Interevropa, Droga, hoteli in turizem, in nenazadnje Univerza, ki skrbi za razvoj novega kadra v regiji in s tem nadaljnji razvoj obale), Gorica v vseh teh letih vse svoje dejavnosti, strategije razvoja in smernice temeljila zgolj in samo na razvoju Hita. Vprašanje, ali lahko Nova Gorica brez HIT-a sploh preživi z istim standardom, kot so ga bili do danes vajeni prebivalci, se tako zdi več kot na mestu. Gorica je v zadnjih 20 letih postala prava igralniško-zabaviščna meka in je vse svoje dejavnost, usluge, infrastrukturo prilagodila zgolj in samo potrebam začasnih konzumentov mesta (kockarjev). Mesto je vse do danes “ziheraško” ves svoj razvoj temeljila zgolj in samo na razvoju igralnic in po malem, z neodzivnim razpolaganjem s prostorom, počasnim ukrepanjem in opremljanjem zemljišč, zavirala razvoj vseh ostalih gospodarskih subjektov v mestu.

V ekonomiji je ta fenomen znan po imenu »prekletstvo resursov«. Pojav, ki ga poznamo iz tistih nacionalnih, pa tudi lokalnih ekonomij, ki so naletele na zlato žilo ali na velike količine nafte in z njimi nenadoma obogatele. V takih okoljih je prišlo do razvrednotenja vse dotlej obstoječe ekonomije, kajti za oblast in povzpetniške elite je bila glavna prioriteta samo kontrola in eksploatacija zlatonosnih resursov. Za naftne države, na primer, velja zakonitost, da bolj kot je rasla cena nafte, bolj se je manjšala svoboda, bolj se je večala razlika med bogatimi in revnimi in manj je bilo spoštovanja človekovih pravic. 

Podobno se je v zadnjih letih dogajalo z Novo Gorico. Klub milijonom, ki jih je HIT prinašal, je mesto ves čas stagniralo. Mesto, vse do danes tako ni uspelo urediti niti osnovnih infrastrukturnih objektov, kot so iztek Kidričeve ceste ali pa za mesto še bolj pereča izgradnja kanalizacijskega omrežja in čistilnih naprav. Meteorne in fekalne vode tako danes še vedno niso ločene, pretakajo se po istih ceveh in se neprečiščene zlivajo v Sočo oziroma potok Koren. Čeprav bi mesto moralo za rešitev te težave zgolj pripraviti ustrezno dokumentacijo in se prijaviti na državne oziroma evropske razpise, ki zagotavljajo sredstva za izgradnjo osnovne infrastrukture, kamor kanalizacijska mreža zagotovo spada. Podobno se že ves čas dogaja z zemljišči, ki so v lasti občine in jih mesto ne zna ustrezno opremiti in jih ponuditi trgu, in tako danes, kljub velikemu gradbenemu bumu, ki smo mu bili v Sloveniji priča v zadnjih nekaj letih, ostajajo osrednji prostori v mestu še vedno nepozidani in prazni, nakupovalna središča pa so se v mestu začela bolj intenzivno razvijati šele v zadnjem letu, po tem ko so razni Spari, Hoferji, Lidli, in Obiji prodrli že v praktično vsako večjo slovensko vas. Največja težava, ki bi jo lahko tukaj še omenimo, pa je totalen neposluh mesta do potreb Univerze v Novi Gorici in prostorske stiske, v katerih se ta nahaja že daljše obdobje. Kljub temu, da je bilo na to temo opravljenih več študij, delavnic in arhitekturno - urbanističnih predlogov, se do danes ni zgodilo še praktično nič.

Novogoričani pa imajo, ob skorajšnjem stečaju HIT-a, vse bolj občutek, da so jih peljali žejne čez vodo. Da so zaradi hitrega in uspešnega razvoja HIT-a prespali ali pa enostavno spregledali vse druge prilike, ki so se jim v teh letih ponujale.

Visoko šolstvo se je v Novi Gorici začelo intenzivneje razvijati 24. septembra 1995, ko je bila na pobudo Inštituta Jožef Štefan in takratnega vodstva občine Nova Gorica ustanovljena Fakulteta za znanosti o okolju, prva mednarodna podiplomska šola v Sloveniji in predhodnica današnje Univerze v Novi Gorici. Uvedba tega študijskega programa, kot tudi vseh tistih, ki so se univerzi počasi priključevali v naslednjih letih, je bila tesno povezana z osnovnimi razvojnimi usmeritvami institucije. Ta se tako v raziskovalni kot tudi v izobraževalni dejavnosti usmerja predvsem v aktualna področja, ki v Sloveniji niso zadostno pokrita. Od ostalih visokošolskih ustanov pri nas pa se je že od samega začetka razlikovala tudi po tako imenovanem frankofonskem modelu poučevanja, ki temelji na samostojnem raziskovalnem delu študentov, pedagoško delo pa poteka predvsem kot navezava na le to. Model, ki nenazadnje dokazuje svojo kvaliteto z vsakoletnim visokim številom vpisanih podiplomskih študentov. Kljub kvaliteti študija, pa Univerza v Novi Gorici že nekaj let trpi zaradi hude prostorske stiske, zaradi katere je bila v preteklosti primorana posamezne študijske in raziskovalne enote razporediti na dislocirane lokacije, ki segajo od Ljubljane vse do Benetk. Razpršenost, ki v precejšnji meri zavira nadaljnji razvoj univerze in otežuje sodelovanje med različni oddelki. Sodelovanje, ki omogoča sinergijsko delovanje med različnimi oddelki in predstavlja danes ključ za razvoj sodobne znanosti.

Prostorske težave univerze in manko osnovne infrastrukture je kulminiral 15. septembra 2008, ko je inšpekcija, zaradi neurejenega uporabnega dovoljenja, prepovedala opravljanje pedagoškega in raziskovalnega dela v matičnih prostorih univerze v Rožni Dolini. Težave s prostori univerze so se sicer začeli že tri mesece pred tem, ko je inšpekcija najprej opozorila Občino Nova Gorica kot lastnico teh prostorov na neurejeno dokumentacijo. Vendar tudi v tem času, zaradi raznih zapletov, občina ni uspela urediti tega zapleta. Zaradi prepovedi dela pa naj bi imela univerza, kot to sama ocenjuje, 250.000 evrov škode vsak mesec. Nastala situacija pa tudi v precejšnji meri onemogoča potek raziskovalnega in pedagoškega dela, s katerim je univerza zaslovela v zadnjih letih, tako doma kot v tujini. Če omenimo le najbolj znane: sodelovanje pri razvoju detektorja DELPHI, v okviru raziskovalnega inštituta CERN, Ženeva, razvoj mikro in nano satelitov za daljinsko zaznavanje in vključitev univerze v projekt Pierre Auger, izgradnjo največjega observatorija za detekcijo kozmičnih žarkov na svetu (razprostira se na kar 3600km2), kar predstavlja tudi največji projekt pri katerem je kot članica sodelovala katera koli slovenska visokošolska ustanova. Prav zaradi naraščanja števila raziskav in novih študijskih vsebin postaja potreba po novem univerzitetnem kampusu, ki bo na enem mestu združeval vse prostore univerze in omogočal njeno nadaljnjo rast, vse bolj pereča težava univerze. Nov univerzitetni kampus je malodane nujnost, na katero univerza opozarja že dalj časa in za rešitev katere, je bilo v preteklosti izvedenih že ne malo projektov. Tako je bila avgusta 2000 oblikovana projektna skupina Politehnika 2000, ki so jo vodili prof. Janez Koželj, prof. Dr. Drago Kos, prof. Dr. Albin Rakar in Mag. David Malnič, in je pripravila podrobno študijo za določitev lokacije bodočega univerzitetnega kampusa. Po njihovem predlogu bi se kampus začel graditi na travniku med Kidričvo ulico in ulico Gradnikovih brigad, ki bi ga kot lastnica teh zemljišč in soustanoviteljica univerze zagotovila Mestna Občina Nova Gorica, in bi se potem postopno širil na območje Ščedenskega polja. Projekt, ki žal kasneje ni bil izveden, ker občina zemljišč v centru ni hotela dati. Oktobra 2005 je univerza uspešno kandidirala na evropskem razpisu, ki naj bi zagotovil potrebna sredstva za nadaljnjo širitev univerzitetnih kapacitet. A tudi ta projekt splava po vodi zaradi izostanka lokalnih sredstev.  Prav zaradi vseh zapletov, ki e pojavljajo v zvezi z prepotrebnimi zemljišči za nadaljnji razvoj univerze, se pojavlja se vprašanje ali je Nova Gorica sploh zainteresirana za razvoj univerze na svojem ozemlju. Brez zemljišča in jasne vizije njihove dodelitve, bo univerza primorana k selitvi iz Nove Gorice, za kar pa se, mimogrede, poteguje kar nekaj občin (italijanska Gorica, Ajdovščina, Postojna,…).

Razmere tudi na drugih visokošolskih ustanovah v Novi Gorici niso kaj bistveno boljša.  Jambrekova Nova Univerza in Fakulteta za uporabne družbene študije, ki danes opravljata  svojo pedagoško dejavnost na različnih lokacijah v mestu, zaradi hitrega naraščanja števila študentov v zadnjih letih, prav tako vse bolj čutijo pomanjkanjem ustreznih prostorov za visokošolsko izobraževanje v mestu.

Interesi visokošolskih ustanov po izgradnji univerzitetnega kampusa v mestu pa niso edini, ki se zanimajo za bolj razvojno usmeritev mesta igralnic. Okrog goriškega podjetja Instrumentation Technologies se je v zadnjem letu prav tako oblikovala močna interesna skupina visokotehnoloških podjetij in raziskovalnih ustanov, ki se zavzemajo za priključitev Slovenije k razvojno - raziskovalnemu projektu FAIR (Facility for Antiproton and Ion Research), ki se trenutno gradi v Darmstadtu, Nemčija, in bo ob izgradnji nasledila CERN v raziskavah antiprotonov, ionskih curkov in ostalih osnovnih gradnikov materije. Podjetje Instrumentation Technologies, ki je danes predvsem znano kot izdelovalec najboljših rešitev za inštrumentacijo in diagnostiko (krmilnih sistemov) za pospeševalnike na svetu, in podjetje Cosylab, ki izdeluje programsko opremo za pospeševalnike in teleskope, sodelujeta kot edini Slovenski podjetji, skupaj z IJS, pri razvoju pospeševalnika FAIR že od samega začetka. Njihovo dosedanje sodelovanje pri tem projektu je prav zaradi kvalitete njihovega dela in vrhunskih rešitev, ki jih ta slovenska podjetja ponujata, pripeljala do velikega zanimanja tamkajšnjih strokovnjakov, za širše sodelovanje z Slovenijo na tem področju, s čimer se Sloveniji ponuja enkratna priložnost, da se z “in-kind” prispevkom 12 milijonov evrov priključimo v verjetno največji Evropski raziskovalni projekt zadnjih 20 let. Verjetno ni potrebno poudarjati, da znesek 12 milijonov evrov, znaša samo 4% zneska, ki ga je naša država plačala za nakup Patrij (278 milijonov evrov) in da je to nižji strošek za državo, kot je bila recimo izgradnja kongresnega centra Brdo, za namene predsedovanja EU (15.5 milijona evrov).

Kaj “in-kind” sploh pomeni? Z vključitvijo v  projekt z “in-kind” prispevkom bi se zagotovilo, da se celoten znesek porabi za nakup in opremo pospeševalnika s proizvodi slovenskih podjetij, s čimer bi omogočili, da se na visoko specializiranem svetovnem raziskovalnem trgu uveljavijo tudi vsa tista visokotehnološka slovenska podjetja, ki do sedaj še niso imele te priložnosti, oziroma da naša podjetja s pomočjo znanstvenikov, ki delajo ali še bodo delali pod okriljem FAIR-a, razvijejo vrhunske proizvode za svetovni raziskovalni trg. Skratka, 100% povrnitev teh stroškov v obliki izvoza visokotehnoloških produktov. Sočasno pa bi se Slovenija vključila kot enakovreden člen v svetovne raziskovalne tokove, s čimer bi si slovenska podjetja in znanstveniki zagotovili možnost enakovrednega uporabljanja evropske raziskovalne infrastrukture in sodelovanje pri celi vrsti drugih raziskovalnih projektov, ki so trenutno v gradnji.

Kot posledica takšnega sodelovanja pa bi se Sloveniji ponudila tudi enkratna možnost izgradnje evropskega centra odličnosti (velike vseevropske raziskovalne ustanove) na svojem ozemlju, za katerega se podjetje Instrumentation Technologies zavzema že dalj časa. Stroški izgradnje takega centera, bi se lahko krili z sredstvi, ki jih za tovrstne ustanove razpisuje EU. Sloveniji pa odličnih velikih projektov, ki bi bili sposobni koristiti ta sredstva, pravzaprav že vsa leta manjkajo. S takim centrom bi utrdili položaj Slovenije v svetu znanosti in omogočili slovenskim viskotehnološkim podjetjem lažjo vključitev na svetovni trg in s tem večjo vlogo R&R v slovenskem BDP-ju.

Glede na vlogo, ki jo je pri povabilu k sodelovanju v tem projektu odigralo prav novogoriško podjetje Instrumentation Technologies, raziskovalne tradicije in izkušenj, ki jih ima Univerza v Novi Gorici, s sodelovanjem z večjimi mednarodnimi znanstveno - raziskovalnih projekti (Pierre Auger) in nenazadnje bližine tržaškega Sinhotrona, in s tem potenciala, ki ga prinaša tudi čezmejno povezovanje, bi se nedvomno tako državi, kot tudi lokalni skupnosti najbolj izplačala izgradnja enovitega centra, ki bi združeval center odličnosti in univerzitetni kampus, nekje na goriškem. Takšno povezovanje univerze, raziskovalnega centra in “spin-off” podjetij, je v svetu že nekaj let uveljavljena praksa. Koncept “city of knowledge” oziroma “mesto znanja” po slovensko, sloni na prestrukturiranju klasičnih univerzitetnih ustanov v tehnološke parke, ki spodbujajo povezovanje pedagoškega in raziskovalnega sveta s podjetji, in s tem omogoča lažji prenos znanja v gospodarstvo. Koncept, ki ga sodobne univerze črpajo predvsem iz izkušenj Stanford University in Stanford University Research Park, ki sta bila katalizatorja hitrega razvoja Silicijeve Doline v Kaliforniji. Umeščanja “spin-off” in “start-up” tehnoloških podjetij v neposredno bližino univerze in raziskovalnih ustanov ter aktivnega vključevanja podjetij v njihovo delo.

Razlogov, ki govorijo v prid tovrstnemu povezovanju je sicer več, najpomembnejši pa je  nedvomno ta, da so tako raziskovalne površine kot tudi konferenčne dvorane in izgrajena IT infrastruktura ključne tako za delovanje tehnoloških grozdov, kot tudi univerzitetnih središč in raziskovalnih ustanov. Z umestitvijo teh programov v neposredno bližino pa ne omogočamo le tega, da lahko oboji uporabljajo iste raziskovalne in konferenčne prostore, s čimer bistveno znižamo stroške izgradnje in se izognemo podvajanju dragih raziskovalnih vsebin, ampak tudi bistveno pripomoremo k stapljanju in povezovanju obeh svetov (akademskega s poslovnim). Večje število vpletenih nenazadnje pomeni tudi večji zagonski kapital in večjo finančno sposobnost za izgradnjo takšnega centra. Z povezovanje obeh ustanov univerze in raziskovalnega centra, pa bi tako bistveno znižali stroške izgradnje obeh in se izognili podvajanju dragih laboratorijskih in raziskovalnih vsebin.

Nova Gorica ima danes z priložnostjo, ki se ji ponuja z izgradnjo univerzitetno - raziskovalnega središča (univerze in centra odličnosti) verjetno še zadnjo možnost v svoji zgodovini, da se iz anonimnega kraja, ki je postalo v zadnjih letih popolnoma odvisno od HIT-a in danes služi le še kot servis začasnim konzumentom mesta, preoblikuje v uspešen študijsko - raziskovalni središče na zahodu Slovenije. Vprašanje pa je, ali bo znalo mesto, ki se je zaradi HIT-a in relativne prosperitete, ki jo je ta prinesel, privadilo na življenje z danes na jutri, iz rok v usta, znalo izkoristiti to priložnost.

Nejc Koradin