23 let po Černobilu

Pred 23 leti, 26. aprila 1986, je eksplozija reaktorja št. 4 v Černobilu v Ukrajini streznila ves svet in privedla do začasnega zastoja jedrske industrije. Nesreča je povzročila smrtonosen radioaktivni oblak, katerega učinke je mogoče meriti še danes.
Z razstavo in kratkimi filmčki se Focus društvo za sonaraven razvoj spominja nesreče in opozarja na tveganja jedrske energije.
Medtem, ko mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA) še vedno trdi, da je zaradi nesreče umrlo le 50 ljudi, Kofi Annan, bivši sekretar ZN, ocenjuje, da je nesreča prizadela okoli sedem milijonov ljudi.
O stopnji ozaveščenosti glede alternativnih in okolju in ljuudem prijaznejših oblikah energije v Sloveniji sem se pogovarjala s Christianom Brandtom, vodjo projektov v društvu Focus.

Christian Brandt: ”Iz urana proizvajamo električno energijo, ne vemo pa, kaj in kam bi z radioaktivnimi odpadki. Če pomisliš, kar neodgovorno početje, ki se prelaga na bodoče generacije.”

POVZETEK:

- Menim, da je zelo pomembno, da so ljudje seznanjeni s posledicami. Tako se lahko objektivno odločajo glede njihovih virov energije. Pogosto se zgodi, da pozabljamo, tudi tako odmevne nesreče.
- In se tako ne soočajo s posledicami, obenem pa tudi z bodočimi ukrepi. Na kateri stopnji zavesti smo v Sloveniji?
- Težko je reči. Pred kratkim (10. aprila) je ministrstvo za gospodarstvo izdalo Zeleno knjigo za nacionalni energetski program Slovenije, v kateri je zapisano, da imajo v načrtih gradnjo 2. jedrskega reaktorja v NE Krško. Gre za precej nasprotujoče dejanje, saj Slovenija teži k preusmeritvam v trajnostne oblike pridobivanja energije, obenem pa načrtuje takšno gradnjo.
V društvu Focus smo pripravili alternativen odgovor na Zeleno knjigo in ga predali Janezu Kopaču, v.d. generalnega direktorja Direktorata za energijo Ministrstva za gospodarstvo. Z nekaterimi našimi predlogi so se strinjali, vendar je problem v Sloveniji ta, da ni enotne opozicije.
Pred časom sem se v Brežicah udeležil okrogle mize na temo jedrske energije, katere so se udeležili tudi prebivalci, ki so večinoma proti gradnji 2. jedrskega reaktorja. Seveda se najde veliko ljudi, ki so gradnji naklonjeni, menim da zaradi pomanjkanja znanja …
Po zadnji raziskavi Evrobarometra je jedrski energiji naklonjenih 51% Slovencev, gre za rahel porast od raziskave narejene leta 2004. Eno od vprašanj raziskave je bilo; ali bi bili uporabi jedrske energije bolj naklonjeni, če bi imeli učinkovit način upravljanja z radioaktivnimi odpadki, na kar je zopet veliko vprašancev pritrdilo. Nezadovoljstvo pa vlada, ker se te le prevaža z enega prostora na drugega. Iz urana proizvajamo električno energijo, ne vemo pa, kaj in kam bi z radioaktivnimi odpadki. Če pomisliš, kar neodgovorno početje, ki se prelaga na bodoče generacije.
Poleg tega pa jedrska energija ni ekonomična, pravzaprav je zelo draga in nevarna. Obenem pa tudi uran ni obnovljiv vir, sčasoma ga bo zmanjkalo. Govorilo se je, da je jedrska energija edini odgovor glede na klimatske spremembe, vendar, če upoštevate učinke procesa izkopavanja urana, transporta, ugotovite, da so emisije CO2 daleč od nizkih oz. zanemarljivih.
Seveda je v tej igri veliko denarja, jedrski lobij je izredno močan. Bruselj je jasen primer, kako močan vpliv imajo korporacije na politiko, na žalost v večini primerov na škodo državljanov. Če pomisliš, s kakšnimi sredstvi in podatki manipulirajo v odnosu na nevladne organizacije, je sila nepošteno. Skoraj brezupno, še v parlamentih ni nikakršne močne nasprotujoče sile.
- Kaj pa pritiski s področja evropske politike?
- Glede uporabe in proizvodnje jedrske energije jih ni. Državam je povsem prepuščeno odločanje o tem. Obstajajo določeni cilji glede implementacije alternativnih oz. obnovljivih virov do leta 2020, glede jedrske energije pa ni nikakršnega skupnega dogovora.

Irena Kovačević