Kam so šli tajkuni?

Protitajkunski nastop Zaresa je zmedel opozicijo. Zares, ki govori njene besede, je bil očitno zelo neprijetno presenečenje. Prvak SDS je včeraj le zbral svoje misli in nastopil. Nenavadno, čeprav pričakovano, ni podprl prizadevanja Zares.

Tajkuni kar naenkrat niso več tako zelo pomembni. Spopad okoli interpretacije, ali je bilo reprogramiranje posojila Infondu s strani NLB sprejemljiva ali ne, Janše ne zanima. Vlada se po njegovem le ukvarja sama s sabo. Tajkuni pa bodo na koncu itak slavili. Namesto da bi vlada sprejemala protikrizne ukrepe, se prepira okoli tajkunskih posojil. Neverjetno. Kakšen salto mortale! Politik, ki je začel protitajkunsko vojno, češ da je v jedru težav slovenske družbe prav mreža politično kapitalskih povezav, danes tako rekoč pravi, da je ukvarjanje z njimi slepilo. Vlada naj se raje ukvarja s protikriznimi paketi.

Janša ima seveda prav glede tega, da od vlade vsi pričakujemo več na področju spopadanja s krizo. Vsekakor precej več od lahkotnih obljub finančnega ministra o univerzalnem dohodku v višini 500 evrov, za katere celo otroci v vrtcu vedo, da so neuresničljive. A le kaj se je zgodilo s tajkuni? Janša jih odpravi tako rekoč mimogrede, kot navidezne tarče. Hkrati pa opozarja, da je tajkunskih zgodb več in da Merkur, Istrabenz ter Pivovarna Laško niso osamljeni. Doda jim še DZS. Janša pravi, da je treba z vsemi krediti seznaniti javnost, tako da bo dobila vpogled v resnost problema.

Ko bo vse to znano, bo jasno, kdo je kredite najemal in kdaj ter kdaj so bili reprogramirani. In potem bo vse postalo jasno kot beli dan. Kot pravi predsednik SDS, se bo takrat razkrilo, da je tajkunsko zaledje, vodeno iz enega centra. Najbrž iz Murgel. Od kod drugod le. Za vsem menda stoji nekakšen super um, ki načrtuje in usmerja kapital in lumparije, ki se v imenu privatizacij dogajajo v državi. Sliši se privlačno, ni kaj. Z eno samo potezo tako prvak opozicije pojasni vse in sebe iz slike popolnoma izvzame. Prav to slednje, je kajpak v jedru zgodbe, ki je zanj v resnici precej neprijetna.

Enostavno dejstvo je namreč, da so se menedžerski prevzemi množično začeli realizirati prav s prihodom vlade Janeza Janše. Večina jih je bila že prej pripravljenih in najbrž je bilo res samo vprašanje časa, kdaj jih bodo direktorji poskušali realizirati. Vendar se dobro spomnim nezadovoljnih upravljavcev podjetij, ki jim nekdanja LDS ni pustila uresničiti njihovih sanj. Le zakaj? Ali ni šlo za njihove kadre? Razlog je bil enostaven. Strah pred političnim pogromom, ki je v času pred Janševo vlado vsaj v grobih obrisih oblast silil v samoomejevanje. Šele, ko je LDS volitve izgubila, se je začela prava privatizacija.

Naj omenim samo dva takšna, o katerih se ne govori prav veliko. Eden prvih je bil Herman Rigelnik in družba direktorjev Avtocommerca. Kljub temu, da mu nekateri rečejo celo rdeči Herman. Nekako istočasno je od tam Janševa vlada dobila svojega direktorja Petrola. Potem je tu Gorenje, rdeče Gorenje, kjer je skupina direktorjev prav tako pridno kupovala delnice podjetja s pomočjo kreditov. V času Janševe vlade. In potem je Gorenje postavilo tovarno za sestavljanje oklepnikov, kar sicer tovarni poslovno ni prav nič ustrezalo. To je konec koncev, med vrsticami, priznal celo generalni direktor.

Primerov je še precej. O Mercatorju niti ni potrebno govoriti. Tam so stvari jasne. Mešetarjenje v kabinetu predsednika vlade je bilo prevečkrat potrjeno. Je pa primer prav zaradi tega tako pomemben. Ob njem se je namreč povsem jasno pokazalo, da je bil Janez Janša ekskluzivni pilot prejšnje vlade. Tudi v primerih, ko to ne bi smel biti. Danes se Janša sprašuje, ali je pilot v letalu sedanje vlade. Vprašanje je na mestu. Ob protitajkunskem duelu, ki poteka znotraj vlade med Zares in LDS, je enostavno obmolknil. Nihče pravzaprav ne ve, kakšno je njegovo stališče. Razloga za to sta dva in oba sta na žalost slaba.

Prvi razlog je očitni razkorak med retoričnimi zavezami in ravnanji prve vladne stranke. Razkorak med politiko zadržanosti pri kadrovanju in odpovedjo politično gospodarskim povezavam ter realnostjo. USB ključek namreč pridno deluje. Drugi razlog je odsotnost načelnosti in strategije vodenja vlade. Obe težavi sta prisotni že nekaj časa, tako rekoč od samega začetka mandata. Zdaj so se razmere samo zaostrile ob tajkunskem vprašanju, ki je bilo osrednja tema lanskoletne predvolilne tekme. Kot takšnega ga je oblikoval Janez Janša. Borut Pahor pa je imel z njim že takrat precejšnje težave.

Kljub temu, odsotnost volje vlade, da bi resno vzela retoriko Zares do tajkunskih posojil, preseneča. Še bolj preseneča, da te retorike ne podpre SDS, ki si jo je, na svoj način, pravzaprav izmislila. In vendar. Ali ni prav to edino logično. USB ključek stranke SD in retorika SDS ob dogajanju okoli Istrabenza ponujata dovolj enostaven odgovor.

Jani Sever