Drugorazredno vprašanje

Nobene potrebe ni, da bi se slovenski predsednik Danilo Türk komurkoli hodil poklanjat v Hudo jamo, v Rog ali na Teharje. Ko se na dan mrtvih pokloni pokojnim na ljubljanskih Žalah, se pokloni hkrati spominu na mrtve, ki so kakorkoli že, zaključili življenja na naših tleh. Njim posebej pa le v družbi angleške kraljice ali ameriškega predsednika Baracka Obame ali ruskega Dimitrija Medvedjeva!

Dvakrat, obakrat v prejšnjem stoletju, smo že bili zavezniki z Veliko Britanijo, z Združenimi državami Amerike in z Rusijo, takrat s Sovjetsko zvezo, v prvi in drugi svetovni vojni, in ves čas privrženci istih univerzalnih vrednot.

Z nasledniki Churchilla, Roosvelta in Stalina smo ustanovni člani Organizacije združenih narodov. Pred devetindvajsetimi leti, 8. maja 1980 so se v največjem zboru svetovnih državnikov, prišli poslovit od pokojnega predsednika Jugoslavije Josipa Broza Tita. Doslej primerljivo je bilo samo še slovo od angleške kraljice Viktorije. Jugoslavija, Slovenija, Hrvaška in druge države, naslednice nekdanje Jugoslavije, rastemo z Anglijo, z ZDA in z Rusijo iz istih, protifašističnih korenin.

Spominjam se pripovedovanja, žal, že pokojnega partizana, poslanca in uglednega šolnika iz Kamnika, ki je kot devetnajstletni borec sodeloval v krvavih bojih za Trst. Cesto z Opčin proti Trstu so, prekrito z mrtvimi vojaki, čistili kar z gradbenimi stroji. Za zmerom pa se mu je vtisnil v spomin partizanski oficir, Srb, je pripovedoval, ki je v množici zajetih sovražnih vojakov zagledal ustaškega klavca, ki je pomoril njegovo družino, ženo in otroke, in jih pometal v gorečo hišo, on pa je vso to strahoto od daleč in nemočen lahko le opazoval. Preden so ga uspeli odtrgati od ujetega ustaša, ga je Srb raztrgal z golimi rokami. Prisotni partizani so ga vklenili, mu odtrgali oficirske našivke in ga odvedli.

Mojega očeta so leta 1942 kot aktivista NOB, ob pomoči domačih izdajalcev, aretirali Italijani in ga v večjem procesu, s še nekaj drugimi aktivisti NOB, obsodili na 20 let ječe. Bil je v zaporih v Kopru, v Gonarsu, ob italijanski kapitulaciji pa so ga zajeli Nemci in odpeljali v Dachau. Tam je dočakal osvoboditev.

Mama je dočakala osvoboditev v Ravensbrücku, kamor so jo odpeljali Nemci, potem, ko so jo po izdaji zajeli, jo zasliševali in jim jo nato pretepeno izročili slovenski domobranci. Zasliševal jo je, znan po krutosti in po osvoboditvi obsojen, domobranski narednik, ime ni pomembno, ker sem se osem let po končani vojni pri nas doma igral z njegovim sinom, hodil je v isto šolo kot jaz, samo v sosednji razred.

Tako smo leta 1953 živeli spravo.

Prav vseeno je, ali je bila OF ustanovljena 27. aprila, dan preje ali pozneje, ali se je ob nastanku imenovala protiimperialistična fronta in se šele ob nemškem napadu na Sovjetsko zvezo preimenovala v osvobodilno fronto. Ves čas delovanja je zbirala domoljubne in proti okupatorjem usmerjene Slovence, ki so se vsa štiri leta vojne borili z Italijani, Nemci in njihovimi slovenskimi slugami, in nikoli, in v nobenem primeru, proti zaveznikom!

Dovoljujem, da so OF prevzeli in vodili slovenski komunisti, lahko bi jo tudi kdo drug, sposobnejši od komunistov. Dovoljujem, da so ob boju z okupatorji komunisti vodili hkrati socialno revolucijo – vendar so bili v tistem času za socialne spremembe domala vsi, razen večine kapitalistov. Niso pa komunisti krivi, da je bila, tudi takrat, en največjih kapitalistov na Slovenskem, Cerkev! Kako velik kapitalist je bila tudi pred vojno, je razvidno še danes, ko z denacionalizacijo dobiva nazaj stavbe, gozdove, tovarne, in vedno nove zahtevke vlagajo …

Prav tako niso komunisti krivi, niti edini zaslužni, da so konec vojne dočakali na čelu OF in partizanskega boja. Leta 1941, ob začetku vojne, jih je bilo v Sloveniji komaj 250! »Komunisti nam niso pustili, da bi se borili z okupatorjem,« že pol stoletja svojo sramoto perejo pred domačo javnostjo in pred svetom narodni izdajalci.

Ja, takratna SLS in JRZ, pa ban Natlačen in škof Rožman so dovolili komunistom, da organizirajo oborožen odpor in se mu postavijo na čelo – komunistom še na misel ni prišlo, da bi jih spraševali! Kot njim ne bi bilo potrebno spraševati komunistov ali se lahko uprejo okupatorjem, kot so se številne meščanske stranke, pa tudi Cerkev, drugod v Evropi. Saj komunistov in OF tudi niso spraševali, ko so 20. aprila 1944, na Hitlerjev rojstni dan, na Plečnikovem stadionu prisegali: »Prisegam pri vsemogočnemu Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje Velike Nemčije, SS četami in policijo proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.«

Še več! Od narodnega izdajstva so jih zaman odvračali, dvakrat vodstvo slovenskih partizanov, iz Londona ministra v kraljevi vladi in duhovnika dr. Izidor Cankar (»Slovensko domobranstvo je narodna in cerkvena škoda, ki se bo komaj dala popraviti. Kako more slovenski človek prostovoljno priseči zvestobo Hitlerju, ki je vse zastavil, da iztrebi nas in krščansko kulturo? Ko zagovorniki domobranstva v Italiji pripovedujejo, da so v srcu z zavezniki, se jim ti posmehujejo in jih pomilujejo. Kaj naj si pač mislijo o ljudeh, ki na eno stran prisegajo in se na drugo hvalijo, da so prav za prav prisegli po krivem?«) in dr. Alojz Kuhar (»Angleži belogardistično vojsko označujejo za kvizlinško oz. kolaboracionistično formacijo«), angleški general Harold Alexander, iz partizanskih vrst pa partizana, krščanski socialist in pesnik Edvard Kocbek in duhovnik dr. Metod Mikuž, itd.

Proti škofu Rožmanu je iz proceduralnih razlogov zavrnjen kazenski postopek. Pa kaj! Proti Mussoliniju in Hitlerju ni bila obtožnica niti vložena, Milošević sodbe ni dočakal, nürnberški obtoženci so bili obsojeni, potrebovali bi samo še tožilski par Miklavčiča ali Drobniča, malteškega viteza, ki je minister in zadosti zmešan parlament, da sprejme, kar je sprejel naš! Na ponovljeno sojenje nürnberškim obtožencem od obtoženih in pred pol stoletja obsojenih zanesljivo ne bi prišel nihče, pa tudi vabila na sojenje ne bi osebno prevzeli. Seveda si tudi Nemčija AD 2009 takšne blamaže ne bi privoščila. Nekaj takšnega je mogoče edino v dolini Šentflorjanski. In nekateri so še ponosni na to.

Pa cerkvenim ljudem in cerkvenim aktivistom še na misel ne bi smelo priti, da na takšen za ne-pravnike goljufiv način »rehabilitirajo« svoje zablodele ovce. In ne bi jim prišlo, če bi namesto v tuzemske vrednote verjeli vsaj v Boga! Ne vojaško sodišče, ne slovensko tožilstvo in sodstvo, Rožmanu in Cerkvi med 2. svetovno vojno, je/bo zanesljivo sodila zgodovina, kjer pritiski in zveze ne pomagajo. Izgubljen primer za prihodnost.

Torej: pustite hude jame, Titova cesta AD 2009 je drugorazredno vprašanje, prvorazredno je bila, ko so jo ukinili. In ko so odnesli barvat požagane drogove s poti ob žici okupirane Ljubljane! Oboje je bil prvorazredni revanšizem. Angleži, Američani in Rusi bi ga težko razumeli. Nemci tudi. Italijani morda.
Nas pustite nespravljene živeti! Že zdavnaj smo se brez vas, dušebrižnikov, spravili, uradno pa, če se, ali tudi ne. V Ameriki se še danes kdaj preštejejo, kdo je bil pred 150 leti na pravi strani, na strani konfederacije in kdo na strani federacije …

Matjaž Vizjak