Zgolj uvertura

Draško Veselinovič je ponudil odstop. Morda bo celo odstopil. Kdo ve. A kaj bi to. Direktor, zaradi katerega se je tresla vlada, je čez noč postal junak. Žrtveno jagnje, ki samo prihaja pred oltar in nanj polaga svojo glavo, da bo rešilo Slovenijo.

Veselinovič je potegnil dobro potezo. Veselinovič je strokovnjak. Veselinovič ni edini, ki v banki odloča. Veselinovič je zadnji, ki bi moral oditi. Veselinovič pravzaprav ni odgovoren, da je karkoli podpisal. Veselinovič je pokončen mož. Veselinovič rešuje Slovenijo. Veselinovič dela za Slovenijo. Veselinovič rešuje vlado. Veselinovič rešuje slovensko levico. Dajte nam še več Veselinovičev. Čim več, toliko bolje.

Predsednik vlade je medtem v Bratislavi povedal, da se z zadevo izjemno uspešno ukvarja. Da je bil zelo uspešen predvčerajšnjim in da bo zelo uspešen tudi danes. Vse je pod nadzorom. Sam se v zadevo sicer ne vpleta. Vse naj teče tako kot mora, samo od sebe. Ampak hkrati tako, da ima predsednik vlade vse pod nadzorom. Samo brez panike. Vlada bo preživela in NLB tudi, morda bo celo Kramar vrnil kakšen evro v proračun.

Finančni minister je izginil. Ni ga in ne odgovarja na vprašanja novinarjev. Govorice, da bo zamenjan so vse glasnejše. Zdi se, kot da je samo vprašanje s kom. Kandidatov ni ravno veliko. Podobno kot pri vodenju NLB, gre tudi v tem primeru za izjemno zahtevno funkcijo. A se bo že kakšen našel. Če ne pa lahko rečemo, da bo cena zrasla tudi sedanjemu ministru, kar vsekakor ne more biti slabo.

Bil je torej en tak živahen dan. Še dobro. Zdaj bo imel Zares nekoliko lažje delo, ko bodo razpravljali o tem, ali bi morda lahko celo tvegali izstop iz vlade. Razlogov je za to natanko toliko kot včeraj, ampak zdi se, kot da so nekako zbledeli. In obeti so dobri. Konec koncev je Draško Veselinovič ponudil odstop, premier obvlada situacijo, finančni minister pa se je umaknil. Manjka samo še, da bi za novega direktorja NLB poklicali Kramarja.

A kaj se je zares zgodilo. Nič dramatičnega? Nasprotno. Na delu smo videli oster spopad znotraj vladne koalicije. In tudi tema je bila prvovrstna. Oziroma takšna tudi ostaja. V glavnih vlogah sta nastopala Zares in LDS. A spopad je zadeval celotno vlado. Z njenim predsednikom na čelu. Ko gre za tajkune, banke in posojila v času krize, postanejo zadeve hitro zelo resne. Čeprav je res, da gre za razlike, ki so se v koaliciji nakazovale že nekaj časa.

Vlada je razpadla na dvoje. Na eni strani sta stali SD in LDS, na drugi Zares in Desus. Lahko bi moralizirali, kako resno je kdo mislil s svojo retoriko. Vendar je bolj pomembno to, da politična retorika vedno proizvaja tudi učinke. Tako je zaplet mogoče povsem enostavno definirati kot spopad med stališčem, naj banka posluje svobodno, kakor odloči njeno vodstvo ter prepričanjem, da mora imeti država, kot lastnica, vpliv na njene strateške odločitve, saj jih pravzaprav financira iz proračuna. Dilema ni enostavna.

Svet ima nanjo sicer precej enostaven odgovor. V času krize se pravila spreminjajo in ko država da denar banki, hoče imeti tudi vpliv na to, kako bo ta denar porabljen. Kakšne posledice bo takšen pristop imel na prepletenost gospodarstva in politike ni težko ugibati. Hkrati pa je jasno, da alternativa takšnemu pristopu pomeni izzivanje ostrega nezadovoljstva med ljudmi, ki jim prav nič ne diši, da se davkoplačevalski denar porablja za reševanje bogatašev. Povsem jasno je, na čigavi strani v tem političnem mnogoboju je javno mnenje.

Sicer pa predstava še ni končana. Zenkrat smo si ogledali uverturo, ki je samo povzela elemente drame in tragikomedije, ki jih zgodba premore. Razlike bodo v prihodnje postajale smo še bolj transparentne. In prav zanimivo bo opazovati, kako bo predsednik vlade, v takšnih okoliščinah, ki se, kot kaže, prav kmalu ne bodo spremenile, uspešno krmaril vlado.

Jani Sever