V dobro države

Vladna kriza, ki jo je sprožila NLB z odobritvijo reprogramiranja dolga Infond Holdingu govori o jedru krize. Ne le slovenske. Primer je globalen, tako kot gospodarska kriza. Kakšna bo njegova razrešitev, je zato še posebej pomembno.

Direktor NLB Draško Veselinovič pogodbe dolgo ni mogel, znal ali hotel podpisati. Potem je stopil pred mikrofon in dejal, da bo kot šef največje slovenske banke delal v interesu Slovenije. In spomin nam je odtaval tja nekam daleč nazaj v zgodovino. V neke druge čase. Pa tudi ne tako daljne. Kot da bi zaslišali odmev besed Andreja Lovšina, ki je kot direktor Intereurope, pred leti, ob nastopu funkcije, pred kamerami javno prisegel zvestobo nekemu drugemu predsedniku vlade. Zvestoba državi ali predsedniku vlade v Sloveniji nista kdove kako vsak sebi. NLB pa je tako ali tako še vedno v precejšnji državni lasti. Drugi delničarji naj si kar sami pripišejo, če niso vedeli, kje je sedež njihove banke.

Ko direktorji začnejo govoriti o nacionalnem in interesu, je ponavadi hudič. Dokler v skladu z njim samo delujejo, običajno še kar gre. Ampak, ko o njem spregovorijo, je to znak, da je šlo nekaj hudo narobe. Tudi v primeru Infond Holdinga gre očitno prav za to. Primer ima ekonomsko in politično razsežnost, ki sta seveda prepleteni in skupaj definirata slovenski odnos do tranzicije in krize. A ne le to, odnos do tajkunstva, ki je v Sloveniji zaznamoval lansko leto, je v krizi dobil še globlji pomen. V času, ko je postala tako pomembna beseda solidarnost in ko so kreditni baloni postali sinonim za sistem, ki ga je potrebno spremeniti, bi morala pomeniti pomoč tajkunom politični samomor.

Znameniti gradbinec, ki občasno oživi kot pomladni politični analitik, se ne strinja. Pravi, da vlada ne more upravljati z banko. Isto mantro ponavlja tisti del vlade, ki pomoči Infondu ne komentira ravno z veseljem, hkrati pa podpira avtonomijo uprave banke. Logika je precej kratkovidna. Ali torej nevmešavanje politike v gospodarstvo pomeni, da vlada nima prav nobene odgovornosti do podjetij, v katerih ima pomemben delež lastništva in jih celo sanira z denarnimi injekcijami?Nihče si seveda ne želi, da bi vlada upravljala s podjetji. A ko gre za strateške odločitve ali poteze, ki niso v skladu z interesi lastnika, ima ta gotovo pravico in v primeru vlade tudi politično dolžnost, da ukrepa.

Infond Holding je v težavah. Pri NLB imajo 150 milijonov posojila zavarovanih z 12,5 odstotki Mercatorja in 20 odstotki Pivovarne Laško. In potrebujejo pomoč. Finančni minister Franci Križanič meni, da mora država braniti Mercator pred prodajo hrvaškemu podjetju Agrokor. Za povrh pa Infond obvladuje še dva od treh osrednjih slovenskih dnevnikov. NLB je vse to za nekaj časa rešila. V Zaresu in Desusu so nezadovoljni. SD in LDS si poskušata umiti roke. Opozicija bolj ali manj čaka. Teren zanjo je pripravljen. Posebej SDS lahko poslej enostavno ponavlja, mar vam nismo govorili? Saj se spomnite politikov SD, ki so veselo pili pivo na pivski veselici v Laškem. Že takrat je bilo vse jasno.

Jutri se bo Zares odločal o tem, kaj storiti. Povsem resna opcija je celo izstop iz vlade. Predsednik vlade bi se lahko odločil in zamenjal finančnega ministra ali vsaj podprl zamenjavo vodstva NLB. No, nič od tega se ne bo zgodilo. Kljub vedno pogostejšim kritikam dela Francija Križaniča, gre za osrednjega ministra vlade in enega od pomembnih članov SD. Podoben je pomen vodstva NLB, samo da so funkcije druge in da je predsednik uprave iz vrst LDS. Po drugi strani iz vlade ni ravno lahko izstopiti, saj s tem stranka tvega, da postane izdajalka. Članstvo pa takšni potezi itak nikoli ni naklonjeno, ker enostavno ogroža njihovo eksistenco. Zato na stavnicah ta možnost ni obravnavana povsem resno.

In vendar je trenutek za izstop najbrž zadnji. Ali vsaj eden zadnjih. In tudi razlog zanj je gotovo eden najbolj pravih, oziroma vsaj najbolj politično oportun. Zares bi z odhodom vsekakor dokazala svojo načelnost, kar v politiki precej velja. Kljub temu, da bi bila, v primeru razpada koalicije, na drugi strani tehtnice tako velika utež kot je vladna kriza ali celo možnost, da na oblast pride SDS. Kako zelo je to nekatere razburilo, je bilo videti ob izjavi Zorana Jankovića, ki je razmišljanju o radikalnih potezah ostro nasprotoval. Nekoliko panično, češ da leva vladna koalicija res lahko razpade in da bi to lahko povzročilo celo vrnitev SDS in Janeza Janše na oblast.

Ne glede na razplet, ki najbrž ne bo tako zelo dramatičen, ponuja zgodba že sedaj kar nekaj naukov. Poteza, nad kakršnimi se je pred meseci zgražal svet, se je zgodila tudi pri nas. Tudi v Sloveniji državne banke z državnim denarjem, ki so ga dobile iz proračuna, financirajo reprogramiranje kreditov največjih kreditojemalcev in ne pomagajo podjetnikom. Vladna politika je do tega zadržano kritična, vendar ne stori ničesar, da bi se to spremenilo. Še več, zdi se, da odločilni ljudje niti nimajo ambicije, da bi vzpostavili mehanizme, ki bi takšne poteze preprečevali. Reakcija Zares je zato očiščevalna, čeprav gre zaenkrat zgolj videz. Za vse pa bi bilo koristno, če bi jo kot tako razumele tudi druge vladne stranke.

Jani Sever