Prihodnost Slovencev

Pri založbi Didakta so izdali knjigo prvega predsednika parlamenta v samostojni državi in očeta slovenske ustave Franceta Bučarja Slovenci in prihodnost. Ta je na predstavitvi dela dejal, da so Slovenci danes manj svobodni, kot so bili kdajkoli prej. Slovenci imajo, tako Bučar, privid resnične svobode, ki ga diktira tržno okolje. Bučar predlaga rešitev v duhovni osamosvojitvi človeka. “Dokler se bomo spraševali le, kaj meni osebno koristi, smo pred propadom družbe,” je prepričan Bučar, ki družbo, ki materialno korist postavlja pred svobodo mišljenja, označuje kot “težkega bolnika”. Kot najpomembnejši dogodek v slovenski novejši zgodovini Bučar omenja slovensko osamosvojitev, vendar pa je to po Bučarjevi presoji hkrati tudi prelomnica, “v kateri se nismo najbolje odrezali”. Po njegovem mnenju je po osamosvojitvi “nastopil psihološki moment, da smo dosegli največji cilj, kar pa nas je paraliziralo za nadaljnji razvoj”.

France Bučar, Spomenka Hribar, Rosvita Pesek in Tine Hribar o knjigi za Vest:

V knjigi se Bučar sprašuje, kdo je nosilec bodočega razvoja. V času osamosvojitve je bil po njegovih besedah to Demos, ki pa je “odpovedal, ker ni poznal poti naprej”. Pomanjkanje pravih vrednot danes avtor vidi v uvažanju “ameriškega pleva” ter razvrednotenju vrednot, kot so denimo patriotizem, ki ga nekateri pogosto enačijo z nacionalizmom. Po Bučarjevem mnenju vlada - pri čemer ne misli nobene konkretne vlade -, ki dopušča socialno razslojevanje, ne upošteva ustave in načela enakosti. “Če dopustimo socialni razkroj, se nam sesujejo vsi ideali, ki omogočajo obstoj družbe,” je poudaril. Tudi gospodarska kriza je, tako Bučar, posledica vrednostnega razkroja, saj po njegovem ne gre le za trenutno krizo, pač pa za obolelost celotne družbe.

Tine Hribar, ki je h knjigi napisal spremno besedo, je pojasnil, da je pričujoče Bučarjevo delo nadaljevanje prejšnje knjige z naslovom Rojstvo države. Po njegovih besedah Bučar tudi v tej knjigi zagovarja povezavo med osvobodilnim bojem v drugi svetovni vojni in osamosvojitvijo leta 1991. V obeh bojih gre za upor, ki ga je vodila želja po avtonomiji in svobodi. Kot predhodnika boja za osamosvojitev oziroma duhovna ustanovitelja, ki sta po njegovem mnenju odprla pot k svobodi v času v osvobodilnega boja, je Hribar izpostavil Edvarda Kocbeka in Dušana Pirjevca, za enega najpomembnejših nosilcev osamosvajanja Slovenije v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa je imenoval Bučarja. Po Hribarjevih besedah je faza slovenskega osamosvajanja zajemala tri faze: samo osamosvojitev, vključitev v EU, Nato in druge mednarodne organizacije, tretja pa še ni končana. Gre za orientacijo oziroma vprašanje “kam zdaj?”. Hribar rešitev napoveduje v ustreznih vrednotah, na katere naj bi stavili v prihodnosti.

Denis Sarkić