Zgodovinska interpelacija

Nič novega nismo slišali. Tudi razmerja med zagovorniki in nasprotniki interpelacije so bila predvidljiva. In vendar je bilo vse skupaj nekako presenetljivo. Zagovorniki spoštovanja odločb ustavnega sodišča tokrat niso imeli slabe vesti.

To v Sloveniji ni običajno. Primerov je precej, a izbrisani so posebej pomembni, ker gre za človekove pravice in ker je njihovo vprašanje dolga leta polariziralo slovensko politiko. Na njem je desnica gradila podobo levice kot nadnacionalne, izdajalske, nedomoljubne … Izbrisani pa so bili v najboljšem primeru prebrisani, drugače pa izrodki, špekulanti, vojni zločinci … Vse to se seveda ni spremenilo. Ampak obtožbe so videti vedno bolj brez veze. In tudi brez javnomnenjskega učinka. Namesto množic, ki bi pred parlamentom protestirale proti popravi krivic izbrisanim, so tam stali ljudje, ki podpirajo spoštovanje odločb ustavnega sodišča.

V državni zbor je prišel celo Borut Pahor. Človek, ki je pred leti kot predsednik državnega zbora zamudil oddati pobudo ustavnemu sodišču za prepoved referenduma o izbrisanih in je dolgo zagovarjal rešitev problema z ustavnim zakonom, je prišel podpret Katarino Kresal. Z nasmehom. Z njim je prišla tudi celotna ministrska ekipa. Kresalova je definitivno imela svoj trenutek. Kljub temu, da njen govor niti ni bil pretirano medijsko eksploatiran. Na TVS so celo spregledali vrhunec, zaključni Lutrov stavek njenega govora: “Preden me sodite, se soočite s svojo vestjo.”

No, morda je bil stavek, ki smo ga slišali, pomembnejši. “Ko z interpelacije olupimo vso navlako zavajanj in polresnic, se pokaže jasna slika. Gre za interpelacijo zoper zdrav razum, zoper dejstva, slovensko ustavo, enakost pred zakonom in človeško spodobnost.” Notranja ministrica bo tudi v prihodnje ostala visoko, tako na lestvicah priljubljenih kot nepriljubljenih politikov. In že to je dovolj za ugotovitve, da so se v Sloveniji glede tega vprašanja razmere precej spremenile. Kresalova zaradi svojega političnega poguma ne izgublja. Nasprotno. Trdo jedro SDS je tako ali tako nemogoče prepričati.

Ropova vlada se je vprašanja izbrisanih bala, Janševa ga je pokopala, Kresalova je (sprva navkljub Pahorjevi zadržanosti) razumela, da razlogov za strah ni več. Da je tema izgubila svojo ost. Da vedno več ljudi razume, da so odločbe ustavnega sodišča pomembne. Je bila torej interpelacija SDS politična napaka? Bomo videli. Namen je bil vsekakor jasen: motivirati svoje prepričane podpornike, ki so bili doslej na to temo vedno občutljivi. Bolj nejasno je, ali stava na isto zgodbo, ki je bila že nič kolikokrat prežvečena, lahko sploh še ima opazne učinke v javnem mnenju.

In prav v tem je zgodovinskost trenutka. V spremembi, ki se je zgodila v slovenski družbi, in ki nikakor ni nepomembna. Predsednik vlade Borut Pahor je včeraj med drugim dejal: “Več kot 60 odstotkov izbrisanih je žensk in otrok, če pa kdo misli, da ima dokaze o vojnih hudodelcih, ki da so med njimi, naj sproži ustrezne postopke.” Kako enostavno bili bilo slišati Pahorjeve besede iz ust slovenski politikov že pred šestimi leti. Takrat nas je bilo zelo malo, ki smo zagovarjali takšna stališča. Takrat čas še ni bil zrel. Danes se zdi, da je vendarle dozorel. Kljub temu, da v SDS mislijo drugače.

Cinizem Janeza Janše o tem, da Kresalova še pred letom dni ni vedela, kdaj so bile prve svobodne volitve v Sloveniji, in da ne pozna okoliščin v času izbrisa, ne pomaga. Smo torej imeli okoliščine, ki so narekovale kršenje človekovih pravic?

Še manj cinično mnenje, da je cinizem to, da so se nekateri morali potruditi, drugi pa bodo zdaj odločbe o stalnem bivališču dobili brez truda. Pravzaprav je edini razumen zaključek, da je stališča SDS glede izbrisanih vedno težje razumeti. Le kam jih bodo pripeljala? Kaj bodo govorili čez nekaj let? Bodo še vedno vztrajali pri svojih stališčih?

Besede generalnega sekretarja Sveta Evrope Terryja Davisa povedo dovolj. “V Veliki Britaniji, od koder prihajam, bi grajali ministra, ki ne izvršuje odločb sodišča.”

Jani Sever