Diplomatska impotenca

Doslej še nisem slišal niti bral prepričljivih razlogov za zadržanost Slovenije do hrvaškega vztrajanja, da je haško sodišče edina sprejemljivi rešitev mejnega spora. Zadeva je alarmantna, saj je Slovenija več kot očitno izgubila diplomatsko in medijsko vojno.

Katastrofalen rezultat glasovanja o Swobodinem poročilu v evropskem parlamentu ne more biti bolj zgovoren. Naša stran si mora ta poraz najprej priznati in najti razloge za tako eklatantni neuspeh. In razloge odpraviti. Za zdaj Slovenija uporablja za zaščito svojih interesov zgolj članstvo v EU in ne prepričljivosti na mednarodnem diplomatskem parketu. Kar upravičeno daje slab vtis.

Interese Slovenije veliko bolj učinkovito kot Slovenija sama, zagovarja komisar Rehn, ko vztraja, da je seveda res, da je mejni konflikt treba reševati v skladu z mednarodnim pravom, vendar je ta spor treba reševati tudi v skladu z vrsto drugih načel EU in ZN. Pravo pride, kot nekaj samoumevnega, šele na koncu.

Vztrajanje Hrvaške na Haaškem sodišču, ali kot radi poudarjajo, vztrajanje, da se spor reši v skladu z mednarodnim pravom, je učinkovita demagoška poteza. Hrvaška že s tem prejudicira mejo. Prikriva dejstvo, da ta meja ni bila nikoli mednarodno določena. Saj je pravna rešitev možna samo za že obstoječe meje, ki so različno interpretirane. Obstaja samo stanje 25. Junija 1991 in zgodovina, česar Hrvaška, kot kaže, ne želi upoštevati in zadeve spreminja in prireja sebi v prid. Postavila je mejni prehod, izmislila si je novo ime za zaliv, na spornem območju izvaja ukrepe, kot da to ne bi bilo sporno itd. Vendar sosedna država s vztrajanjem na zgolj pravni rešitvi pove tudi, da Hrvaška spoštuje pravo in pravno reševanje sporov, medtem ko odnos Slovenije do prava ni jasen. S svojim vztrajanjem na Haagu, Hrvaška namiguje, da Slovenija priznava pravo zgolj takrat, ko je njej v prid. Slovenija zato, ker zavrača pravno rešitev, želi od Hrvaške dobiti nekaj več, nekaj kar ji po pravu ne pripada, nekaj kar ni njeno. S tem Hrvaška izraža dvom o civilizacijsko raven Slovenije. Tako lahko utemeljuje svojo razburjenost nad dejstvom, da je v EU to mogoče, kako je mogoče da EU tolerira tako barbarsko obnašanje Slovenije. Tako lahko Sanader postane zaščitnik sodišča v Haagu, in se postavi v bran te častitljive mednarodne pravne ustanove, ki jo Slovenija, s tem ko zavrača hrvaški predlog, nedopustno žali.

Sanader namiguje, da bi sodišče proti razžalitvi Slovenije lahko ukrepalo in Slovence s tem še zbode, saj se ve, kako nekateri hudo užaljeni Slovenci radi vlagajo razžalitvene tožbe. Slovenija na vse to menca, da želi, da se spor reši ob upoštevanju »načela pravičnosti«. Kdo izven pravne stroke pa ve, kaj ta termin pomeni?! »Načelo pravičnosti« ponavljajo brez domišljije, brez poskusa, da bi ga kdo skušal pojasniti. Naš problem je, da se nam zdi pravo bolj imenitno od banalnega življenja in njegovih konfliktov, čeprav nam v praksi ne deluje in v svojo pravno državo praviloma ne verjamemo.

Kljub temu pravo radi uporabljamo za razlago zapletenih problemov. Namesto, da bi zadevo razložili v vsej svoji kompleksnosti, jo zreduciramo zgolj na njen pravni vidik. Pravno je bilo denimo z zadevo Plut vse v redu. S problemom, dejstvom, da je kljub pravu moril, ne vemo kaj bi. Prav to naše nagnjenje Hrvaška s vztrajanjem na pravni rešitvi izkorišča.

K neprepričljivosti Slovenije prispeva še nova šola zgodovinarjev, ki se najraje ukvarja z zbiranjem argumentov zgodovinskem neobstoju Slovencev. Tako komaj lahko verjamemo, da smo karkoli drugega, kot predvčerajšnja nacionalistična fantazija posameznikov. Zgodovinarji, te sramežljive lilije, v imenu sicer hvalevrednega, vendar ideološkega in pretiranega antinacionalizma, odrekajo svojo pomoč politikom.

Kot da je obstoj naše etnične skupine odvisen od tega, če smo nekje pravno registrirani. Kot da bi bila vsa imena narodov, Italijanov, Francozov, Baskov, Grkov, Judov izmišljena šele včeraj. Popolnoma druga stvar je, da se nacionalno, denimo v obliki šovinizma, pogosto zlorablja. In da se je želja pa lastnih državah rodila z Napoleonom. Kot kaže »Savudrijska vala« je precej odvisno tudi od volje. Sicer je zadeva s »Savudrijsko valo« sila preprosta. Da bi sodišče lahko razsojalo, mora imeti nekaj, o čemer lahko razsoja, V primeru Piranskega zaliva in dostopa na odprto morje tega ni. Te meje v mednarodnem smislu očitno nikoli ni bilo. Mednarodno obravnavanje razpadanja Jugoslavije je bilo eno samo pacanje. Zato ni nobene mirovne pogodbe, ki bi veljala za vse področje. Je zgolj gasilski Daytonski sporazum. Zato imamo le stanje pred 26. junijem 1991, to je nadzor na zalivom in stik z mednarodnimi vodami. In celo vrsto etničnih, lingvističnih, administrativnih in drugih relevantnih dejstev. Tako stanje seveda zahteva politični dogovor. Mediacija lahko pripelje do tega, česar ni bilo, nekega mednarodno pravno zavezujočega dokumenta o meji. Če bodo s to pogodbo problemi, se gre v Den Haag. Ali ni zanimivo, kako odločilno vlogo nenadoma igra za nas peščica Fincev! Če smo natančni gre za dva komisarja in enega novinarja.

Finci nas ščitijo pred našo lastno korupcijo in nas učijo pomena svobode medijev ter pravne države. In prav Finec je tisti, ki najbolj prepričljivo brani naš izhod v mednarodne vode. Pripravite državna odlikovanja!

Igor Koršič