Hujši smo kot Skandinavci!

Kolikor mi še seže spomin v “oj, mladost ti moja, kam odšla si, kje si!”, vedno sem delala. Tudi ob študiju. Tudi zdaj, ko sta študij in delovna doba za mano, še vedno delam. Zdaj večinoma brezplačno. Od države prejemam samo to, kar sem ji vsa leta plačevala: pokojnino. In države ne zanimam več. Tudi zato ne, ker kolikor toliko redno plačujem račune.

Države tudi ne zanimajo moje zobne škrbine, saj mi je vsa vplačana sredstva za zdravstveno oskrbo, zbrana v moji delovni dobi, ko sem bila zdrava še pa še, preprosto zaplenila. Pa naj se zdaj znajdem kot vem in znam. Ne znam se!

Pa še - v preteklosti so moji dohodki za opravljeno delo pritekali normalno, sproti in še kar zanesljivo, razen v času velike inflacije, ko se je vrednost dinarju dnevno zniževala. Šlo je, ne bogato, a tudi revno ne. Tako je bilo v starih, gnilih socialističnih samoupravnih časih. Fuj jih bodi! - A vseeno – “Oj, mladost ti moja….”

Zdaj pa nismo več v socialistični samoupravni državi, zdaj smo samostojna, demokratična država. Z demokratično izvoljeno vlado in opozicijo. In z nekaj malega problemi.

Na primer, en majčken: med nami je veliko upokojencev, ki se, kljub končanemu študiju in dobro opravljenemu delu, le s težavo prebijajo z dodeljenimi, beri zasluženimi, soldi skozi mesec. Pa še treseje se v zadnjem času, pa ne od starosti, od strahu, kdaj bo država vzela in znižala že pridobljene, beri zaslužene, pokojnine in uvedla uravnilovko. Ali pa sploh vsem vse preprosto vzela. Tako kot je vzela denar za zdravstveno varstvo. Vse je mogoče!

Pa kljub temu zdaj, no, za zdaj, je ta demokratična država še vseeno tudi socialna država! Celo bolj kot Skaninavske države! Vredna medalje!

Vsaka medalja ima dve strani, tudi naša, in tako imamo na eni strani medalje zbrane upokojence z mesečno pokojnino; pa revne in brezposelne, ki se sami nekako prebijajo kot vejo in znajo, malo tudi država pomaga; in še revne reveže, se pravi klošarje, ki jih še pes komaj povoha, država pa sploh ne.
Na drugi strani medalje pa imamo bogataše. Poleg njih pa še bogate bogataše. Te ima država najrajši! Pa hočejo bogati bogataši še več in bogatijo in bogatijo, ve se na čigav račun!, in pravkar jim bogastvo poka po šivih. Ampak, ko ga bo razneslo, to njihovo nagrabljeno bogastvo, ga ne bo po kolektivu! Vmes, med eno in drugo stranjo medalje pa imamo sloj “nekaternikov”, ki so sicer bogati, ampak so vendarle revni. Namreč: uspelo jim je in državi so dokazali, kako zelo zelo so potrebni državne pomoči. Država pa v jok in stok in na pomoč! Socialno seveda!

In tako dobiš nove sosede v bloku sredi mesta: za državo revne in potrebne pomoči, za sostanovalce, ob istem času na istem kraju, pa premožne ljudi, ki tega ne znajo, ne zmorejo in tudi nočejo skriti. Premožni v socialnem stanovanju in še s finančno socialno podporo povrhu! Vsem na očeh, samo državi ne! Res država nič ne vidi in nič ne ve?- Hm!

Poznate tisto pravljico o državi tatov, prevarantov in lažnivcev?

Takole se glasi: Nekoč je živel en “revež” podjetnik, s hišo v enem in stanovanjem v drugem kraju ene lepe domovine. A to mu ni bilo dovolj. Želel si je v glavno mesto. In je prišel. Pravzaprav sta prišla. Dva. En “revež ona” in en “revež on”.

En “revež ona” se je ob vselitvi na ves glas hvalila, kako ob hiši in stanovanju nujno potrebujejo še to stanovanje v glavnem mestu, da bodo bolj mobilni. Jim je bolj pri roki pri njihovi podjetniški dejavnosti in vseh življenjskih obremenitvah, ki jih pestijo!

Ah, ta socialno podpirana “gospa revež ona”! Res je obilno prisrčna! Medtem ko so ji obrtniki prinašali in sestavljali pohištvo, narejeno po meri, je sosedom na moč hvalila državo, ki pomaga preživeti takim, kot sta “revež ona” in “revež on”!

Vidimo, vidimo! Država dodeli stanovanjce, pa socialno podporo, da en “revež ona” in en “revež on”, se pravi dva “reveža”, zmoreta obvladati vse obremenitve mladih podjetnikov, ki jim jih nalaga kruta vsakdanjost.

In tako živita zdaj v velikem mestu dva bogata “reveža”, srečna in zadovoljna, saj imata tik pod blokom z njunim socialnim stanovanjem na razpolago še celi dve brezplačni parkirni mesti za svoja dva draga avtomobila. Pa njuna garsonjerica je res samo –ica, čeprav opremljena po meri in izbranim okusom obeh stanovalcev. A ker je majhna, en “revež ona” in en “revež on” razširjata svoje bivanje še malo na balkonsko okno in malo še na hodnik. Naj se vidi in voha pa tudi sliši, kdo tu stanuje!

Najlepše pri tej socialno ogoroženi familiji, sestavljeni iz enega moža in ene žene, da ne bo pomote, je bilo njuno vseljevanje v stanovanjski blok glavnega mesta. Bilo je pompejansko impozantno in trajalo je kakega pol leta, tako, da so ju vsi opazili! Ne pa tako kot drugi stanovalci, ki se vselijo in izselijo, pa sosedje o tem nič ne vedo. Še (s)poznajo jih komaj! Tokrat pa je bilo drugače. Kar je v redu in prav! Da je soseska na tekočem! Nova bogata socialna podpiranca so vsi opazili, bližnja in daljna okolica, mnogi pa to dobesedno občutili na svoji koži. Zeblo jih je ko hudič. Ampak to je že druga pravljica.
Država pa nič ne vidi in nič ne ve – ali pa ve in vidi – pa miži, miži!

In zamižite tudi vi, kajti zazvonil je zvonec in naše pravljice je konec!
Rokice in nogice pod odejo skrite,
očke zaprite in sladko zaspite!

Ne gre? Ni spanca? Vas muči nauk te pravljice?

Kdor se ne strinja, da je treba mladim podjetnikom z dragimi avtomobili, pomagati še s socialnim stanovanjem in socialno mesečno podporo, je čisto navaden zavistnež!
Ste med njimi?
No, vidite, sama zavist vas je!
Zavistneži pa, to je splošno znano, slabo spijo!

Prav vam je, kaj se pa ne znajdete kot “nekaterniki”!
Če niste blazno bogati in če niste blazno revni, ampak tam nekje vmes, navalite no na socialno službo, kot vidite, ugodnosti vsem vrst vam bodo dodeljene, le nekaj malega lagati bo treba in prepričevanja se morate prej res dodobra naučiti!
Če pa je nimate, si pa izmislite kakšno podjetno dejavnost! To pomaga!
In če še ne bo šlo: “Česar ne zmore beseda, zmore zlato!” pravi star Slovenski pregovor.
Pa mogoče še kakšen Kindermilchschnite na dveh nogah v kratkih hlačah si sposodite! - “Saj bo šlo, mami!”
Skandinavci so proti nam res navadne reve!

Vesna Arhar Štih