Smrdljiva (medijska) čorba

Kam smo torej prilezli, kako široko smo odprli vašega duha? Ste sposobni brati med vrsticami, ali ločite med realnostjo in fikcijo? Vam je jasno, kaj se tam zunaj resnično dogaja ali (pač) pogoltnete vse, kar vam servirajo mediji?

V središču Gaze je eksplodiral človek-bomba. Trinajst mrtvih, petindvajset ranjenih. Verjamete?
Umrl je Fidel Castro (lani).
Murko je v bistvu ženska.
Madonna bo posvojila še eno afriško siroto.
Michaelu Jacksonu je že drugič letos odpadel nos.
Leta 2012 bo v Zemljo treščil neznan leteči predmet in vsi bomo umrli.
Požar kandidira za evropskega poslanca.
Đuro kupuje hišo na Filipinih.

Možganski polovici meljeta in veselo absorbirata medijski tok. Oglase, prikrite oglase, pornografijo, afere, kuharske recepte, joške, neskončne politične klobase, kimavce in sleparje. Vroče vesti, vnaprej posnete “vklope”, nestrpne novice, prazne povzetke, ukradene zgodbe, površne prevode.

Postavljajo se pred objektiv in se nasmihajo. Izmišljajo si bizarne zgodbe in jih prodajajo medijem, da bi pritegnili našo pozornost. Pošiljajo nam polpismene maile, ki nas posiljujejo z nekimi mladimi fantki, ki si želijo medijske pozornosti. Piarovci se poveličujejo in ponosno mahajo z diplomo iz novinarstva.

Kreatorji realnosti smo, mediji (zavijem z očmi). Prenašalci zgodb, malih dram in življenja. A priznajmo, vajeni smo je, te ljubke klasične forme vsakdanjih novic - najprej nekaj bomb in krvi (ne preveč, lepo prosim, razmesarjenih trupel nam nikar ne kažite!), potem nekaj političnih puhlic (pokažejo, da obstajajo in da vestno služijo poslansko plačo), kratka okrogla miza in razprava o aktualni situaciji, vreme, nekaj športa in za konec še rdeča prepoga nikoli doživete bede in blišča. Vse skupaj naj nam proda klasičen resnoben obraz, ki si ob družabni kroniki vendarle za trenutek oddahne in z jamicami v ličkih privošči rahel nasmešek.

In ker se bitje človeško kaj hitro navadi plehkosti in umetelnosti, je težko (po)gledati nekaj, kar ne ustreza ustaljeni formi, obliki, barvi in oblini. Preveč je pomembno, kakšna je embalaža, preveč šteje okvir, v katerega je slika vstavljena. Ni pomembna kvaliteta, če jo zgazi kvantiteta.

Gledam, kaj ljudstvo gleda. Opazujem vsebine, iščem izvirnost, brskam po zgodbah in iščem človečnost. Ljudi, njihove zgodbe, drugačnost. Iščem. Slovenija, Evropa, Svet. Kaj je najbolj obiskano, gledano, spremljano? Kaj ljudi pritegne? Zakaj?

Brskam po spletu. Na različnih lokacijah (spletni portali, trije so deklarirani kot medij) najdem sedem člankov z isto vsebino, vsi so povzeti po enem viru (imenovan je le na dveh kopijah). O zvezdnici, ki si je povečala žnable. (Ma, ne ga srat?! Strašno zanimivo in poučno!)
Berem in primerjam tekst. Tu in tam je kaj dodano in celo fotografija je na vseh ista, le dva od medijev sta dodala nekaj starejših fotografij. Zgodba je ista, vsebina tudi. In na spletnih lokacijah ima članek komentarjev, da se mi jih niti ne da vseh prebirati. Ne zanima jih vsebina, komentirajo popolnoma neumestne reči. Pizdijo čez plehkost, plastičnost tega ženskega bitja, napovedujejo ji overdose z botoksom, najdejo se tudi poznavalci facialne kirurgije. Predvidevam, da je omenjeni članek zelo obiskan, klikan.

(In kaj ste v zadnjem tednu najbolj brali, klikali na Vesti? Vest o smrti Damijana Cavazze, komentar “Dobre pičke prepovedane”, Jurija o marihuani in dva prispevka o Patriji.)

Joški, seks, pornografija, zvezde tam daleč stran, smrdljive slovenske rdeče preproge, oprani milijoni, bleščeča plehovina.

Vem, po dolgem in trdem celodnevnem delu se bo povprečen Slovenec pač z velikim veseljem čofnil v tisti zguljen fotelj in vklopil daljinca. Ne bo se kaj prida zmrdoval nad osiromašenim nacionalkinim tv-programom (pozabil je že na dvig naročnine), z daljincem bo poiskal nekaj drugega. Nekaj lahkotnega, lepega in zabavnega. Ni važno kaj, oči mu od utrujenosti že vleče skupaj in zjutraj mora zgodaj vstati.
Sosed bo na drugi strani stene ravno zapiral vse tiste prepovedane strani in brisal sledi. Dnevne novice je že prej na hitro ošvrknil in dovolj bo za debato ob pivu.
Urednico tistega rumenega medija je pravkar poklical slavček, da ji proda še eno zgodbo. Še dobro, ravno dve strani sta ji še ostali, da jih zapolni, preden gre cajtng v tisk. Ji vsaj ne bo treba prevajati člankov o Brangelini…

Ste prebrali vse, ste prepričani, da vam ni kaj ušlo? Pogoltnimo vsebino in gremo dalje. Tam nekje je ravnokar rojen nov medij. Kupujte ga, berite, spremljajte in konzumirajte. Upanje crkne zadnje, možgani so utrujeni od fizičnega dela.

Ne bom moralizirala, tako pač je. Le strašno ogabno se mi je priskutilo vse skupaj. Tolikokrat sem jo že premešala, to smrdljivo medijsko čorbo, da bom preprosto ugasnila ogenj in jo pustila, da se ohladi. Krožniki so že pripravljeni, jedli bomo z rokami.

Katja Lenart