Utrjevanje kože

Napovedi razvoja krize so postale dramatične. BDP bo letos realno upadel za štiri odstotke. Brezposelnost se bo približala devetim odstotkom. Jasno pa postaja tudi, da so veliki direktorji na veliko zavozili veliko podjetij. Zdaj padajo po vrsti.

Že pred dnevi so vrata pokazali Andreju Lovšinu. Zgodba je naravnost fascinantna. Andrej Lovšin je bil oficir JLA. Nato prvi vojaški obveščevalec v času osamosvajanja. V njegovi pisarni so se takrat sklepali mnogi posli. Obrambno ministrstvo je zapustil tik pred Depalo vasjo. Mimogrede, odšel je prav zato, ker je vedel, kaj se pripravlja. Postal je podjetnik. Prodajal je avtomobile in na koncu svoje samostojne kariere upravljal s prevozniško firmo. Potem je na volitvah zmagal Janez Janša in Lovšin je prevzel vodenje največjega logističnega podjetja v državi. Ob nastopu funkcije je izjavil znamenite besede, da je vedno zaupal Janši in da bo tudi poslej delal kot njegov vojak.

Sliko Janše si je obesil na steno v svoji pisarni. Takoj zatem pa začel kupovati delnice. Tako, da je s tem dobro služil, saj je imel notranje informacije. Ko so ga ujeli, je enostavno dejal, da bo dobičke dal v dobrodelne namene. Preiskave ni bilo. Nadzornike si je izbral bolj ali manj sam in z njim je poslej počel, kar je hotel. Brez njihovega soglasja se je odločil za megalomansko investicijo v Rusiji. Vendar mu nihče ni rekel nič. Potem je prišla kriza, zamenjala se je vlada in nadzorniki so se ga na hitro znebili. In spet je bilo videti, kot da se ni zgodilo nič. Samo Intereuropa je v velikih težavah. Ampak to niti ni kakšna pretresljiva novica, saj so v težavah skoraj vsi.

Najbolj polni medije Istrabenz, ki je očitno v zadnjih vzdihljajih. Pogajanja z bankami se vlečejo in prav nič ni videti, da bi bila lahko na koncu uspešna. Banke tudi nimajo enakih interesov. Nekatere imajo z Bavčarjem sklenjene boljše, druge slabše pogodbe. Istrabenz je na borzi zamrznjen, v težavah pa je tudi Petrol, ki ima prvič izgubo. Pridelal jo je znameniti direktor Marko Kryžanowski. Možakar je na to mesto prišel iz Avtocommerca, kjer je veljal za Janševega človeka, ki ga je dobro imeti zraven v tajkunskem podjetju. Da je sorodnik znamenitega lobista in trgovca z medicinsko opremo (znameniti center lobiranja zaradi katerega je oprema javnih bolnic v Sloveniji zelo, zelo draga) seveda ne škoduje.

Križanowsky je imel prednost. Vsaj načelno je bil preko sorodstva in preko političnih preferenc precej dobro povezan z obema poloma slovenske politike. Pa tudi Božu Dimniku je naklonjenost Janše do Kryžanowskega vsekakor pomagala. Vsi so bili torej na dobičku. Razen Petrola, ki ga je izjemno upravljanje zadnjega direktorja pahnilo v rdeče številke. Zdaj je vsega kriv Istrabenz. Nadzornikom Istrabenza je Kryžanowski poslal zahtevo naj razrešijo upravo, če tega ne bodo upoštevali, jim grozi z odškodninskimi tožbami. Kar je popolnoma ok, in vendar, zakaj nekdo enakih ukrepov ne predlaga za Kryžanowskega. Kje so lastniki Petrola? Kje je država?

Igor Bavčar, Andrej Lovšin in Marko Kryžanowski so samo trije med množico direktorjev. Po njihovih poteh jih je hodilo še nekaj. Se bodo lahko izognili odgovornosti? Za to, da bi odgovarjali bo časa dovolj. Kriza ne bo kratka. A najbrž jim res ne bo hudega. Če bi sešteli samo njihove plače in nagrade, bi se običajnim smrtnikom zavrtelo. Tam nekje med 150,000 tisočaki in pol milijona evrov letno, brez ugodnosti in nagrad. In zakaj? Za to, da so podjetja, ki so poslovala dobro, pripeljali v težave, ali celo na rob bankrota. Slava jim.

Jani Sever