Kaj je tole? Od tu lahko uporabite povezave na Spletnih skupnostih in shranite Poklicni izsiljevalec na skupne zaznamke ali uporabite E-poštni vnos in pošljete povezavo prek e-pošte.

Social Web

E-pošta

E-mail It
marec 17, 2009

Poklicni izsiljevalec

Objavljeno v: komentar

Borut Pahor je včeraj partnerjem veselo razlagal, da se je sporazumno razšel s svojim posebnim odposlancem. Pričakoval je, da se bodo veselili z njim. A se je uštel. Nihče se ni veselil. Rupel pa ga je kmalu demantiral. Tako zlahka se ga že ne bodo znebili.

Zgodba je znana. Rupel je svojo verzijo dogodkov sporočil javnosti preko odvetnika. Sporazumno bi se že bil pripravljen raziti s predsednikom vlade, vendar samo v primeru, če bi postal veleposlanik. Da, prav smo razumeli. Dimitrij Rupel, ki ga preiskujejo zaradi zlorabe položaja, se je pripravljen odpovedati mestu svetovalca in posebnega odposlanca v kabinetu predsednika vlade samo pod pogojem, da se ga vendarle imenuje za slovenskega ambasadorja. Predpostavljam, da ne kjerkoli. Rim bi bil menda dovolj prijetno mesto za njegovo prihodnjo funkcijo.

Na tej točki bi bilo treba reči dovolj. Mož izsiljuje državo. Vendar samo to ni dovolj. Treba je povedati tudi, kdo je za to kriv. Kako se je lahko zgodilo, da nekdanji zunanji minister lahko izsiljuje. Kaj ni bil samo zunanji minister, ki je po tem, ko je njegova stranka volitve izgubila pač ostal brez službe? Kaj ni bil enostavno funkcionar, ki je po dolgih letih ostal brez svoje funkcije, ki je, kot vse funkcije, vezana na mandat? Le kaj iz Dimitrija Rupla dela funkcionarja, ki mu po izgubi funkcije avtomatično pripada državna služba? Odgovor je enostaven. Zasluge za to imata Janez Janša in Borut Pahor.

Prvi je popustil ob Ruplovem izsiljevanju, ko je ta hotel postati slovenski veleposlanik na Dunaju in mu tako zagotovil službo. Drugi ga je vzel k sebi in mu omogočil izsiljevanje, ki smo mu priča. Nerodno je vsem. Opoziciji, ker se vendarle zaveda, da ji Ruplove strategije za osebno promocijo, ki jih uporablja brez vsakih predsodkov, javnomnenjsko nikakor ne koristijo. In vladi, ker je Rupel, ne glede na nasprotovanje mnogih članov koalicije, vendarle posebni svetovalec in odposlanec prvega ministra. A situacija je še bolj zoprna. Ruplova senca nad vlado in nad opozicijo je vedno bolj temna.

Predsednik vlade se bo namreč slej ko prej moral vprašati enostavno vprašanje. Ali res ni mogel predvideti kaj se bo zgodilo. Ali res ni vedel za metlo in Meto, če na ostale Ruplove zgodbe za hip pozabimo. Odgovor je še enostavnejši. Moral bi vedeti in če slučajno ni vedel, toliko slabše zanj. Posebej, ker je bil na težave, ki si jih je nakopal z Ruplovim imenovanjem opozorjen. Opozicija, svoj zadnji spis je Rupel objavil na strani SDS, pa bi morala odgovoriti na vprašanje, ali se ji torej zdi sprejemljivo, da ima žena zunanjega ministra službeni avto s šoferjem. Ali je morda to primerno samo za ženo Dimitrija Rupla?

Tako vlada kot opozicija imata z Ruplom tudi povsem konkretno kadrovsko težavo. SDS si ga ne želi za kandidata na evropskih volitvah in vlada ne za veleposlanika. A znebiti se Rupla seveda nikakor ni enostavno. Gospod, ki ima za seboj znamenite stanovanjske transakcije, uporabo službenega vozila za ženo, nagovore o tem, da mora ministrica ustaviti preiskavo, poučevanje novinarjev in urednikov, da morajo biti kooperativni z oblastjo … ta gospod Rupel sam ne bo nikoli odšel. Nasprotno, svojega položaja se bo oklepal do zadnjega in pri tem bo zelo neprijetno glasen.

Rupel pravi, da ne bo pristal na rešitev, da bi se mu dodelila pisarna, kjer bi lahko le čital časopise. S tem bi se vsekakor morali strinjati. Takšen izhod bi bil z vidika davkoplačevalcev popolnoma nesprejemljiv. Prav tako ne gre verjeti, da bi predsednik republike spremenil svoje mnenje o tem, da mu ne zaupa (za to je konec koncev vedno manj razlogov). Zato na veleposlaniško mesto ne more računati. Podobno težko pa je verjeti, da bi ga SDS postavila visoko na listo za volitve v evropski parlament in si s tem zapravila možnosti, da na njih postane zmagovalka.

Kaj torej ostane Dimitriju Ruplu? Oklepanje mesta posebnega odposlanca se zdi pravzaprav edina izbira. Kot je videti, to razume tudi sam, saj si je v ta namen že najel odvetnika. In Borut Pahor? Hm, predsednik vlade, ki ignorira dobronamerne nasvete, ki jih dobi brezplačno, si pravzaprav zasluži svetovalca, kot je Dimitrij Rupel. Naj ga le ima. Skupaj s posledicami, ki jih to prinaša. Javnosti pa je dolžan vsaj dve pojasnili. Najprej o tem, kaj si misli o Metini metli. Na povsem načelni ravni, tako da se ne bo mogel izgovoriti na presumpcijo nedolžnosti. Povedati pa bi nam moral tudi, kaj za vraga mu je Rupel doslej svetoval.

Jani Sever


Nazaj na: Poklicni izsiljevalec