Metla za Rupla

Nadzorniki ministrstva za notranje zadeve so ugotovili, da je bila kriminalistična preiskava o zlorabi položaja nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla ustavljena. Z depešo. Zato se bo preiskava ponovila. Tokrat bo šla, upajmo, do konca.

Dimitrij Rupel naj bi zlorabil položaj s tem, da je svoji soprogi omogočil prevažanje s službenim avtomobilom in šoferjem ministrstva. Govorice so kasneje namigovale celo, da naj bi ministrstvo Toyoto kupilo prav za ta namen. No, povsem dovolj je, da je bil Meta Rupel fotografirana, ko se je s šoferjem zunanjega ministrstva odpravila po gospodinjskih nakupih. Kot je v Ruplovi navadi, je bil nad kakršnim koli preiskovanjem, seveda zgrožen. In kot kaže, je naredil vse, da se preiskava ne bi nikamor premaknila. Morda mu niti ni bilo treba storiti nikakršnega konkretnega koraka. Dovolj je bilo, da je javno zarobantil, da se njega že ne spodobi preiskovati.

Tako se je tudi zgodilo. Kljub fotografijam se je preiskava enostavno ustavila. Novica, da se bo sedaj nadaljevala, je seveda dobra. Čeprav tudi tokrat vse ni minilo brez nenavadnih potez, ki vzbujajo nelagodje. Z depešo je preiskavo namreč zaustavil direktor kriminalistične policije Aleksander Jevšek, ki se mu zaradi tega, kot kaže, ne bo zgodilo nič. Ali vsaj ne takoj. Kot je bilo mogoče razumeti v.d. generalnega direktorja policije Janka Gorška, bo proti Jevšku ukrepal šele, če bi se pokazalo, da so na njegovo odločitev o ustavitvi preiskave, vplivali politični pritiski. Kot da že sama depeša ne bi bila dovolj.

Zastavlja pa se vsaj še nekaj vprašanj. Na primer, kdo bo zadevo zdaj preiskoval? Bo preiskavo vodil Aleksander Jevšek? Jo bodo nadaljevali isti kriminalisti, ki so bili pred dvema letoma zaustavljeni s strani istega direktorja kriminalistične policije. In nenazadnje, ali se lahko primer razplete tako, da bo preiskava ugotovila Ruplovo zlorabo položaja in se z direktorjem kriminalistične policije kljub temu ne bo zgodilo nič? Tak konec bi namreč pomenil, da tisti, ki podlegajo pritiskom ene od političnih opcij, najverjetneje ne morejo imeti prav nobenih zadržkov, da ne bi podlegli tudi pritiskom z druge strani.

Zadeva pa ima seveda še en, najbrž najbolj pomemben poudarek. Dimitrij Rupel je prototip slovenskega politika, ki je vedno znal poskrbeti zase. Nazadnje tako, da je postal svetovalec predsednika vlade. Če bi kriminalistom uspelo dokazati njegovo zlorabo položaja, bi bilo to nekoliko neprijetno tudi za Boruta Pahorja. Kljub temu, da bi se premier najbrž zagovarjal, češ da je vsakdo nedolžen, dokler mu ni dokazana krivda, je namreč vsem, upajmo da tudi Pahorju, jasno, da je prevežanje ministrovih žena po gospodinjskih nakupih z državnim avtomobilom in šoferjem politično povsem nesprejemljivo.

Ob Dimitriju Ruplu se običajno največ govori o njegovih zaslugah pri demokratizaciji Slovenije in dolgoletnem delu v slovenski diplomaciji. In vendar je dobro poznati tudi drugo, bolj osebno in pridobitniško plat njegovega življenja. Tisti, ki se s politiko nekoliko bolj zavzeto ukvarjajo jo dovolj dobro poznajo. Najbolj poučna je zgodba o Ruplovem stanovanju, ki ga je zamenjal v času svojega županovanja Ljubljani. Gre namreč za vzorčni primer izkoriščanja politične moči za pridobivanje materialne koristi. Tam, v centru Ljubljane, kjer je nekoč stanoval Dimitrij Rupel z ženo Meto pa že več kot deset let zeva luknja.

Ob tej zgodbi, je Metina Metla, po katero jo je zapeljal šofer ministrstva za zunanje zadeve s službenim avtomobilom, prava malenkost. Rupel je pač človek, ki je očitno prepričan, da mu država veliko dolguje in da si lahko ta dolg izplačuje, kakor se mu zdi prav. Zato ima preiskava suma zlorabe položaja tako izjemen pomen. Če bo primer raziskan, bo to pomenilo velik napredek za pravno državo.

Jani Sever