Hude jame

Odkrili so še eno povojno množično morišče. V Sloveniji to ne more biti več nikakršno presenečenje. Barbara rov gotovo ni zadnja neodkrita jama z ostanki žrtev povojnih pobojev. Njena zgodba je samo ena grozljivejših. A vse si velja zapomniti in ne le to …

Najbolj srhljivo je, da so mimo zazidanih ostankov trupel dolga desetletja rudarji hodili v druge rove rudnika. “Barbara rov” je bil pač zazidan. In to s skoraj neverjetno serijo pregrad. Opečni zid, pa debela betonska pregrada, za njimi nekaj lesenih pregrad in na koncu spet debel betonski zid. Vse to so zgradili, da bi prikrili morišče. Rudarji so menda vedeli samo, da se tja ne vstopa. Kaj pa direktorji rudnika? Strokovne službe, geodeti? Seveda so vsi vedeli. Tudi večina rudarjev je gotovo vsaj slutila. Le kaj se skriva za starim kamnitim portalom, mimo katerega so hodili, a vanj nihče ni vstopal?

Koliko ljudi je bilo pobitih v Hudi jami še nekaj časa ne bo znano. A prve napovedi so visoke. Za zadnjo pregrado, v rovu pred jaškoma, kjer naj bi končala večina žrtev, so našli okostje nekoga, ki je, kot kaže, poskušal pobegniti. In še dveh oseb, ki sta bili očitno ustreljeni. Potem pridejo čevlji. Žrtve so jih morale sezuti. Nekaj deset metrov naprej je rov prekrit s trupli, golimi in bosimi, ki so jih posuli z živim apnom. Ocenjujejo, da gre za okostja nekaj sto ljudi. Ker naj bi umorjeni končali predvsem v dveh jaških, do katerih preiskovalci še niso prišli, je vse razsežnosti zločina za enkrat težko oceniti.

Slovenija se povojne zločine trudi pozabiti že dolga desetletja. Kljub tistim, ki na to, da so se zgodili, vztrajno opozarjajo. In kljub temu, da se zadnjih deset let množijo dokazi o tem, da je bila po drugi svetovni vojni skoraj vsa dežela eno samo veliko morišče. Dediščina druge svetovne vojne in dediščina komunistične revolucije sta težki. Še težje ju je ločiti. Za nekatere so celo otroci s Petrička nekaj, o čemer se ne bi smelo govoriti. Kaj je mogoče ob vse tem sploh še reči? Ponavljati obsodbe. Snemati dokumentarce. Odkopavati sledi zločina. Vztrajati.

Zdi se, da se odnos do povojnih pobojev vendarle počasi spreminja. Tudi stavek še premalo so jih, ki je bil dolgo skoraj refleksna reakcija na kakršno koli omenjanje velikega zločina, počasi izginja. Direktor Muzeja novejše zgodovine Jože Dežman pravi, da so tudi mediji postali precej bolj odprti za poročanje o odkritih grobiščih, kot so bili pred leti. Število žrtev, ki se množijo, načini pobijanja, tabu prikritih morišč … odmeve iz hudih jam, ki se vztrajno ponavljajo, je nemogoče preslišati.

Žrtve v Hudi Jami čakajo na odkop. A tako kot druge žrtve povojnih pobojev, čakajo tudi na pokop. Prikrita grobišča bi morali urediti in na obeležja napisati, da so žrtve zločina. Kakorkoli se to že formulira. To je dolžnost države. Hkrati pa odkritje Barbara rova kliče tudi k ponovnemu razmisleku o krivcih. O voditeljih revolucije in njihovemu mestu v nacionalnem spominu. Tudi o njihovih spomenikih.

Jani Sever