Na začetku dolge poti

Slovenska vlada je preživela sto dni. Sto dni velike globalne krize. Njeni ukrepi niso naleteli na veliko odobravanja. A zdi se, da kaj veliko več tudi ni mogla storiti. Predvsem pa postaja jasno, da je pred njo še zelo veliko dela.

Napovedi so precej apokaliptične. Na svetu naj bi službo samo letos izgubilo 230 milijonov ljudi. Kriza naj bi se zavlekla v leto 2010 ali 2011. S pripombo, da okrevanje, ki bo sledilo, ne bo hitro, ampak nevarno počasno. Kar bi lahko, ob predpostavki, da bi države želele prehitro povrniti sredstva, ki jih namenjajo za reševanje krize, svet znova pahnilo v krizo. Vsekakor se veliko večji vlogi države v prihodnjih letih ne bo mogoče izogniti. Mantro deregulacije, ki je vodila svet v prejšnjih dveh desetletjih, je zamenjala nova, ki govori o tem, da je potrebno gospodarstvo in finančni sektor strogo regulirati.

Spodbujanje povpraševanja, investiranje v ljudi in tehnologijo, infrastrukturo … vse to naj bi bile stvari, ki jih v času krize enostavno lahko zmorejo samo vlade. Zasebni sektor je za kaj takega preveč šibak in običajno nezainteresiran. Spreminja se tudi odnos do svobodnega trga. Na to je opozoril tudi nobelovec Joseph Stiglitz, ki je spomnil, da se že ameriške banke razburjajo zaradi državnega reševanja City Bank, češ da ta uničuje fer tekmo. Kaj naj torej glede tega rečejo druge banke? Kako naj svet tekmuje z Washingtonom, kot pravi Stiglitz, ki enostavno napiše ček, ko gre kaj narobe.

V jedru krize še vedno stojijo banke. Upravičeno ali ne. To je vprašanje, ki je novo. Obama je sicer prepoznal jezo Američanov, ki je vezana na to, kako so banke ravnale z davkoplačevalskim denarjem. Vendar jasnega odgovora, o tem, kaj bo naredil, ni. Obama govori o odgovornosti bank in bankirjev, ki naj bi bila nujna, če si želijo pomoči. Vendar zaenkrat ni videti, da bi se to lahko zgodilo. Poleg tega Stiglitz opozarja, da je vprašanje bolj enostavno. Potrebno bi bilo vedeti kaj od bank dobimo v zameno za to, da jim pomagamo. Doslej namreč davkoplačevalci niso dobili ničesar.

Sistem, ki nagrajuje tiste, ki jim gre dobro, ne kaznuje pa tistih, ki jim gre slabo, je pač osnova za hazard. Ko gre dobro, pobereš dobiček, ko gre slabo, ti pomagajo davkoplačevalci. Za povrh glede tega, kdo dobi pomoč, obstajajo še razlike med velikimi ali majhnimi bankami. Reševati velike je nujno. Ker se bo drugače zrušil sistem. Ta nenavadna resnica je nekako splošno priznana. A kot pravi Stiglitz, je to le prazna grožnja. Po njegovem mnenju se s propadom velikih bank ne bi zgodilo nič posebnega. Konec koncev nihče ne ve, koga države v resnici sploh rešujejo. Tajkune, bankirje, delovna mesta v tujini …

A strah pred zrušitvijo sistema je dovolj velik, da politika enostavno zmrzne. Da bi storila nekaj, kar bi lahko ogrozilo sistem, kaj takšnega si seveda nihče ne upa. Čeprav hkrati politika na ves glas pridiga in napoveduje pogumen spopad s krizo in njenimi posledicami. Pogum je nova velika pridobitev politike. Tudi slovenski politiki ga v povezavi s krizo zelo radi omenjajo. Kljub temu, da vladni ukrepi doslej niso bili kdo ve kako pogumni. Prej bi lahko rekli, da so bili zadržani. Z njimi so vsekakor nezadovoljni tako sindikati kot delodajalci. Vendar to o ukrepih pravzaprav ne pove zelo veliko.

Vedno bolj jasno pa postaja nekaj drugega. To, da se z ukrepi sicer res mudi. A da je precej pomembnejše vprašanje, ali bodo sprejeti ukrepi pravi. Jasno postaja, da bi moralo biti reševanje bankirjev, lastnikov bank in zakreditiranih podjetij, kot pravi Stiglitz, kirurško. Vlada bo imela za to, da bi ravnala v skladu s takšno strategijo, še dovolj priložnosti. Njena vloga bo v prihodnjih letih postajala vedno bolj pomembna. In tudi njena odgovornost bo zato vedno večja. Bo ravnala tako kot Obama, ki rešuje bankirje, ki so mu pred kratkim izdatno financirali predvolilno kampanijo?

Slovenija sama seveda ne more vplivati na razreševanje svetovne krize. Lako pa v njej bolje ali slabše plava. Pravih odgovorov glede sloga, s katerim se bo poskušala obdržati nad vodo in čim bolj čila prispeti na obalo, vsekakor še ni. Čakamo.

Jani Sever