Referendum za Savudrijo

Civilna družba je pripravila še eno presenečenje. “Izhodišča za ozemeljsko razmejitev med republiko Slovenijo in republiko Hrvaško”. Spisal jih je France Bučar. Uradnih komentarjev še ni. A brez njih enostavno ne bo šlo.

France Bučar je pred tedni odločno podprl sprejem izjave v državnem zboru, s katero je Slovenija zakoličila svoja ozemlja. Kljub temu, da je bila kasneje ta izjava s strani mnogih pravnikov, pa tudi diplomatov, označena kot kontraproduktivna, si Bučarju sprva ni drznil nasprotovani nihče. Tako bo najverjetneje tudi sedaj. Kljub temu, da so intence njegovih izhodišč zelo radikalne. In če je izjava državnega zbora prilila olje na ogenj zaostrenih odnosov med Slovenijo in Hrvaško, ga bodo izhodišča še dodatno razpihala. Drugače enostavno ne bo šlo. Po tem, ko je izjava državnega zbora zakoličila slovenska ozemlja, namreč Bučarjeva izhodišča kažejo namero, da bi se ta ozemlja še nekoliko razširila. Morda tam nekam do Mirne. Kdo ve?

Bučar namreč kot edino dosedanjo mejo med državama omenja mejo med avstrijskim in ogrskim delom Avstroogrskega cesarstva. Mimogrede, stališče je za Slovenijo nekoliko neprijetno, saj v skrajni konsekvenci odpira za revizijo vse državne meje. Še bolj zanimivo pa je, da Bučarjev predlog vprašanje meje s Hrvaško postavlja na sam začetek. Nič več ni izhodišče Drnovšek-Račanov sporazum, niti stanje 25. junija 1991. Ne, Bučar predlaga referendume in določitev meje na podlagi narodne samoodločbe. Nekakšene nove mini plebiscite na območjih ob meji, za katera je ena ali druga država prepirčana, da bi se na njih prebivalstvo lahko opredelilo za hrvaško v Sloveniji ali za slovensko na Hrvaškem. Enostavno, mar ne?

Če bi kaj podobnega predlagal Podobnik, bi najbrž večina zamahnila z roko. A ker je avtor cenjeni starosta slovenske politike France Bučar, je izjavo vsekakor potrebno jemati zelo resno.

Torej si jo preberimo. Takole gre:

I.

Meja med ozemljem Republike Slovenije in republike Hrvaške doslej ni bila določena niti z mednarodnopravno obvezujočim aktom niti z medsebojnim dogovorom med republikama.

II.

Zgodovinsko je kot nesporno mednarodno priznana obstajala meja med kronovinami avstrijskega cesarstva (Cisleitanija) in Ogrsko kraljevino, zamejujoč tudi ozemlja poseljena s Slovenci in so danes del ozemlja Republike Slovenije. Ta meja se v odnosu do Hrvaške skozi stoletja niti demografsko niti formalnopravno ni spremenila in tudi po razpadu Avstroogrskega cesarstva ni bila predmet mednarodnih revizij. Zato je kot nespremenjena lahko izhodišče za dokončno razmejitev med republikama.

III.

Celotno ozemlje Istre in Slovenskega Primorja, vključno s kvarnerskimi otoki, je po koncu beneške republike spadalo v okvir avstrijske Vojvodine Kranjske, in bilo po prvi svetovni vojni okupirano s strani republike Italije. Do konca druge svetovne vojne, tudi ko je Hrvaška kot NDH sodelovala kot partner v nacistični koaliciji, ni bila Istra nikoli v zgodovini del hrvaškega ozemlja.
Na temelju pariške mirovne pogodbe iz leta 1947 je ozemlje Istre in Slovenskega Primorja, razen Svobodnega tržaškega ozemlja, pripadlo Jugoslaviji. Kot del Jugoslavije tako Hrvaška nima pravnega naslova, da si kot ena njenih naslednic prisvaja izključno pravico jurisdikcije nad celotno Istro. Dokler ni izpeljan mednarodni ali intrajugoslovanski postopek sukcesije po razdružitvi Jugoslavije, je njena uprava nad Istro prehodno de facto upravljanje brez trajnega pravnega mandata. Status prehodne začasne ureditve obvelja tudi po sprejetju Mnenja št.3.in 7. Badinterjeve arbitražne komisije (1992,1993).
Delitev ozemlja Istre v okviru Jugoslavije med Slovenijo in Hrvaško je mednarodnopravno irelevantna, ker je bila izvedena brez pravnih podlag celo v okviru jugoslovanske pravne ureditve in to na temelju osebnih odločitev komunističnih hierarhov ter brez pristanka prebivalstva, katero so te odločitve zadevale.
To velja tudi za Zono B, ki je bila po Memorandumu o soglasju (1954) vrnjena Jugoslaviji in kjer sta bila pod angloameriško upravo uradna jezika slovenščina in italijanščina, ne pa hrvaščina.

IV.

K ozemlju obmorske države spada tudi njeno priobalno morje s pravico do pristopa v mednarodne vode. Prebivalci Istre in Slovenskega Primorja so to pravico skozi stoletja nemoteno uživali celo ne glede na formalno vključenost v tuje državne tvorbe.
Ta pravica in stvarna možnost njenega uživanja je za prebivalstvo tega območja eksistencialnega pomena, in za Slovenijo bistvena sestavina njene državnosti. Zato se Slovenija tej pravici v nobenem primeru ne more odpovedati.
Hrvaško odrekanje Sloveniji pravice pristopa do odprtega morja s sklicevanjem
na njeno teritorialno zaprtost temelji na okoliščinah, ki jih je Hrvaška sama ustvarila s tem, da sije prisvojila ozemlja, do katerih enostransko nima pravice. Tako početje predstavlja akt uzurpacije v nasprotju z mednarodnim pravom.

V.

Republika Hrvaška ima po narodnostnem kriteriju nesporno pravico do delov Istre, kjer pretežno živi hrvaško prebivalstvo. Po istem načelu ima enako pravico tudi republika Slovenija do delov, kjer živi pretežno slovensko prebivalstvo. V obeh primerih na temelju pravice do samoodločbe.
Za ozemeljsko razmejitev med republikama je zato potrebno predhodno izvesti referendum na vseh območjih, kjer to zahtevata ena ali druga stran.
Pravico do odločanja na referendumu imajo avtohtoni prebivalci slovenskega ali italijanskega državljanstva in njih zakoniti potomci, ki so imeli stalno bivališče na območju referenduma na dan uveljavitve pariške mirovne pogodbe iz leta 1947.

VI.

Odnosi med republiko Slovenijo in republiko Hrvaško zgodovinsko niso obremenjeni z nikakršnimi interesnimi protislovji, ki bi ovirali dobro-sosesko sodelovanje ali nasprotovali sodelovanju tudi v okviru širših evropskih integracij, predvsem EU.
To interesno skladnost je danes resno ogrozilo razhajanje v stališčih glede nerešenih vprašanj o ozemeljski razmejitvi med republikama po njuni državni osamosvojitvi. Slovenija smatra, da nadaljevanje takega stanja onemogoča sodelovanje obeh držav tudi na drugih področjih, še posebej ker bi se z vstopom Hrvaške v EU konzerviralo kot trajni izvor in generator novih nesoglasij z mednarodnim soglasjem. Slovenija zato v interesu obeh držav in interesu same EU vztraja na nujnosti, da se ta nerazrešena mejna vprašanja razrešijo še pred vstopom Hrvaške v EU.

dr. France Bučar

Hrvaška in Slovenija bi se sicer znašli v situaciji totalne napetosti. vendar bi bilo menda vredno. Sklicevali bi referendume. In določli mejo. Vse bi bilo seveda skrajno pravično. Gotovo bi ljudska glasovanja potekala pod nadzorom predstavnikov EU ali modrih čelad, ki bi poskušali preprečiti poskuse manipulacije s strani Zagreba in Ljubljane. Na meji bi obe državi za vsak slučaj razporedili svoje bataljone. Glasovalo bi se o Istri. Čeprav ni povsem jasno o čem. Bučar pravi, da na vseh območjih, kjer bi to zahtevala ena ali druga stran. In kaj če bi Hrvaška hotela referendum o ozemljih, za katera je državni zbor sprejel izjavo, ki jo je Bučar izrecno podprl? Bi bilo to še vedno sprejemljivo? In kje naj bi glasovali Slovenci na Hrvaškem? V Savudriji?

Borut Pahor je medtem v Bruslju predlagal odlog pristopne konference. Na april ali maj.

Jani Sever