Slovenska enotnost

Janševe kritike in predlogi, ki jih je predstavil po srečanju na Mokricah, so sprožili razpad slovenske enotnosti. Politika, ki je nekaj tednov enotno stala za blokado Hrvaške, je začela medsebojni obračun. Se nam torej obeta malce več racionalnosti?

Menda naj bi bila Janševa stališča bliže hrvaški kot slovenski strani. Hudo, ne? Sliši se kot, da je Janša obdolžen izdaje. Kar konec koncev ne bi bilo prvič. Zgodba o pogovorih in domnevnem dogovarjanju med Janšo in Sanaderjem še čaka na epilog. Ampak zdaj gre vendarle za nekaj drugega. Na tehtnici je državna zunanjepolitična strategija do sosede s katero ima Slovenija že skoraj dve desetletji odprtih kar nekaj spornih vprašanj. Razlike so glede tega sicer vedno obstajale. Bile so znak demokratičnosti, hkrati pa so za politično elito vedno predstavljale neko frustrirajočo realnost.

Vsi se spomnimo, kako priljubljena mantra je bila v preteklih letih misel, da je hrvaška politika vedno složna, ko gre za nacionalne interese, slovenska pa tega nikakor ne zmore. Potem je prišlo nekakšno olajšanje. Blokado hrvaških pristopnih pogajanj so podprle vse stranke. Nekaj trenutkov je bilo videti kot da je Sloveniji uspelo. Bila je enotna. Ampak potem so se stvari kmalu zapletle. Izkazalo se je, da strategija, za katero so družno stopile vse parlamentarne stranke, ni pretirano uspešna. Povzročila je nerazumevanje v Evropi, doma pa je kulminirala z akcijo Stranke slovenskega naroda.

Vsaj takrat je moralo vsem kolikor toliko razumnim politikom postati jasno, da je vrag odnesel šalo. In samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo enotnost končala. Ob srečanju slovenskega in hrvaškega premiera na Mokricah je Janez Janša predstavil svoja stališča, ki jih je mogoče razumeti kot spravna. Že zato ker ne nasprotuje a priori sodišču v Hagu. In ker so v diplomaciji tudi majhni poudarki pomembni, je povsem pričakovano to sprožilo ostre reakcije. Predsednik parlamentarnega odbora za zunanjo politiko Ivo Vajgl dejal celo, da se zdi se, da gre za usklajeno stališče Janše in Sanaderja.

Ponovimo: Janša je obudil predlog njegove vlade, da bi Slovenija glede vstopa Hrvaške v EU odblokirala začetek pogajanj, Hrvaška pa naj bi pri evropski komisiji deponirala izjavo, da noben predložen dokument med pogajanji ne prejudicira meje ter da bo do zaprtja poglavij umaknila sporne dokumente. In ponovimo: vse to se sliši zelo razumno. Vsekakor precej bolj od pristopa, ki zahteva popolni umik spornih dokumentov iz vseh postopkov določanja meje ter s tem pravzaprav izsiljuje pomoč Evrope pri mediaciji, da bi se izognili, menda za Slovenijo neugodnem, razsojanju v Haagu.

No, tudi Janez Janša ima manjšo težavo. Izjavil je, da je bilo stališče, ki ga je zastopal na srečanju s hrvaškim premierom Sanaderjem na Bledu, dogovorjeno na sestanku predsednikov parlamentarnih strank nekaj dni pred tem. Z razsojanjem na Meddržavnem sodišču v Haagu naj bi se torej strinjali vsi. Janša zdaj priznava, da se Jelinčič seveda ni strinjal, pa tudi Kresalova je bila zadržana. Zagovarjala je stališče, da se z reševanjem spora ne mudi. Kar je mimogrede prav tako prej bolj racionalno stališče od izsiljevanja pogajanj o meji z blokado hrvaških pristopnih pogajanj z EU.

Enako ali še bolj neprijetne so besede Iva Vajgla. Kot svetovalec Janeza Drnovška, ko je bil ta predsednik države, se spominja, da Drnovšek o vsebini dogovora med Janšo in Sanaderjem na Bledu ni bil seznanjen in da je bil presenečen nad dejstvom, da je slovenska stran zavrgla parafirani sporazum Drnovšek-Račan. Res je, presenečenje nad Blejskim dogovorom je bilo v Sloveniji veliko. Vendar je hrati res, da je bil že od samega začetka pogojevan s slovensko zahtevo po uporabi principa pravičnosti. In da torej ni šlo za dokončni dogovor o reševanju mejnega vprašanja.

A vse to so minuli časi. Zdaj se slovenska politika spopada z drugačno situacijo. In spor med slovenskimi političnimi strankami pravzaprav ne bi mogel priti v primernejšem trenutku. Za Hrvaško seveda. Je kot naročen. A zdi se, da bi se morala oddahniti tudi Slovenija. Enotnost nam je, kot je to običajno, namreč prinesla samo kup težav, napačnih odločitev, zaletavosti in stopnjevanja napetosti. Konec enotnosti bi torej morala pomeniti olajšanje. Hkrati pa je morda tudi obet, da bo slovenska politika skozi nasprotja, ki so naravna, našla poti za oblikovanje boljših politik.

Jani Sever