Janševa pobuda

V odnosih med Slovenijo in Hrvaško gre vse narobe. Kot se zdi, je edine konstruktivne predloge trenutno zmožen domisliti Janez Janša. Predstavil jih je takoj po neuspelem srečanju med Pahorjem in Sanaderjem. In bil deležen očitkov ter sumničenj.

Celo Zmago Jelinčič je začel namigovati, da sta se Janša in Sanader na Bledu dogovorila več kot sta pripravljena priznati. Slišati je bilo kot da sta se res dogovarjala. Nekako zarotniško. Spomnilo je malce na afero Sova in na prijateljstvo med nekdanjim slovenskim predsednikom vlade in hrvaškim premierom. Potem so prišli še očitki, da Janša pravzaprav navija za rešitve, ki so po godu hrvaški strani. Hkrati pa so v SNS in SLS, v strankah, ki najbolj vztrajno branijo slovenske interese pred hrvaškimi sovragi, navdušeno pozdravili pokončno držo Boruta Pahorja.

Situacija je tragična in komična hkrati. Socialdemokratskega predsednika vlade hvalijo nacionalisti, medtem ko prvaka konzervativne opozicijske SDS obtožujejo skorajda izdajstva. In vse to zato, ker je Janša pri predlogih za reševanje slovensko hrvaških odnosov, ki jih je slovenski vladi uspelo spremeniti iz težavnih v katastrofalne, za njih očitno preveč racionalen. Seveda jim je bolj všeč Pahorjevo mrščenje ob rokovanju s Sanaderjem, čeprav pozornemu gledalcu razkriva predvsem Pahorjevo nemoč. Močnejši partnerji se na srečanjih pač nikoli ne obnašajo tako nesproščeno.

A poglejmo si raje, kaj je modrega povedal Janša po srečanju med predsednikom vlad Slovenije in Hrvaške. Kajti to je bilo tudi edino, kar je bilo po tem srečanju vredno slišati. Razen morda zabavnega Sanaderjevega opozorila prevajalki, ki je v zadregi začela Pahorjeve besede prevajati v slovenščino. Izzvenelo je nekako simbolno, češ Slovenci ne razumejo, kaj jim Pahor govori, zato bo potrebno njegove besede prevesti v slovenščino. Še dobro, da je spodrsljaj opazil Sanader, ki je s tem sprožil vsaj nekoliko sproščujoči smeh in tako še bolj utrdil svojo podobo manj obremenjenega sogovornika.

Kaj torej predlaga Janša? Predsednik SDS je prepričan, da trenutno v odnosih med državama ni bistveno vprašanje, ali mediacija ali sodišče v Haagu, ampak je predvsem pomemben okvir, torej ali bo o sporu presojal mediator, arbiter ali sodišče. Poleg tega se je potrebno dogovoriti o tem, ali se presoja o celotni meji ali samo o meji na morju ter kateri je izhodiščni datum. Pa tudi o principih arbitraže ali mediacije, se pravi o uporabi načela pravičnosti. Težava je seveda v tem, da je bila za to, po srečanju na Bledu, ustanovljena komisija, ki pa je pred kratkim prenehala delovati.

Janša je bil državniški. »Namesto da se izgublja čas, ko nekdo vztraja pri eni rešitvi, drug pa pri drugi, si je treba še naprej prizadevati za definiranje pogojev, na podlagi katerih bo tretja stran – kdor koli že to bo – reševala to vprašanje.« Hkrati pa je spomnil na paradoks, da Slovenija od Hrvaške zahteva umik spornih dokumentov iz vseh pogajanj in da torej tudi morebitni dogovor o mediaciji, v primeru, da se Hrvaška zemljevidom ne odpove, ne bi odpravil blokade njenih pogajanj z EU. In obratno, hrvaška odpoved spornim dokumentom, nikakor ne bi pomenila, da bomo mejo določali s pomočjo mediacije.

V situaciji, ki je vedno bolj videti brez izhoda, je prvak slovenske opozicije zmogel korak stran od iracionalne nacionalne evforije zadnjih tednov in nazaj v racionalnost. Tega predstavlja predlog, ki ga je Hrvaški dala oktobra lani Janševa vlada. Gre za to, da bi Slovenija umaknila blokado na podlagi hrvaške izjave, da bo umaknila sporno dokumentacijo do zaključka pogajanj. Problem Janševega predloga je seveda, da bi pomenil popolni poraz Pahorjeve politike. A kaj mu sploh ostane? Izbira med junakom strank kot so SNS, SLS in SSN na eni in poražencem diplomatskega parketa gotovo ni najbolj prijetna.

Jani Sever